Hren je pred projekcijo dejal, da pred projektom ni vedel, v kaj se spušča, saj je množina snovi in gradiva iz dneva v dan naraščala. Tako se je 3000 originalnim skicam za kostume iz arhiva gledališkega muzeja pridružilo še 2000 skic, ki jih je Bartlova hranila doma.

Po besedah direktorja gledališkega muzeja Iva Svetine sta film in razstava, ki jo bodo odprli aprila v Narodni galeriji, poklon velikemu opusu umetnice ter obenem vsej slovenski kostumografiji. Bartlova je namreč ustanovila katedro za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Začetek dokumentarca o Bartlovi, ki se podpisuje pod več kot 500 kostumografij, je Hren postavil v Benetke. V tem romantičnem mestu so leta 1979 snemali film Iskanja Matjaža Klopčiča, v katerem so igralci oblečeni po zamisli Bartlove. To je bil, kot pove Bartlova v filmu, eden njenih najljubših filmskih projektov.

V filmu, ki bo na ogled v nedeljo na TV Slovenija, sodelujejo režiserji, šivilje, krojači, nekdanji študenti in poznejši sodelavci ter teoretiki. Scenografka Hočevarjeva v filmu pove, da je bila Bartlova, ki je študirala na beograjski Akademiji za uporabno umetnost, v prvi vrsti slikarka. Režiser Vinko Möderndorfer Bartlovo spoštuje kot “persono” oziroma ustvarjalno osebnost. “Na akademiji imajo študentje največ profita od takšnih osebnosti, ostalo je v knjigah,” je poudaril. Omenil je tudi umetničino samozavest, a obenem ponižnost in iskreno negotovost do svoje umetnosti.

Kostum ne sme biti v prvem planu, pač pa mora le ležerno spremljati igralca, je Bartlova zaupala svojo skrivnost. Da je znala najbolj viden del predstave narediti nevpadljiv, sta potrdila tudi Hočevarjeva in akademik Andrej Inkret.

Alenka Bartl se je rodila leta 1930 v Ljubljani. V prestolnico se je vrnila kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost – smer kostumografija in se pridružila v Slovenskem narodnem gledališču Ljubljana takrat zaposleni kostumografki Miji Jarčevi. Prvo kostumografijo v slovenskem gledališču je izpeljala z režiserjem Mirkom Mahničem. Sčasoma je postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Je dobitnica številnih nagrad, od Sterijinih in Borštnikovih, do velike Prešernove in mnogih zlatih aren za dosežke pri filmu.

Cavazza was born in Milan to Italian father and Slovenian mother and moved to Slovenia in 1948.

After finishing the Maritime School in Piran in 1960, he spent three years out at sea. In 1964, he enrolled at the AGRFT and has been working as an actor since 1971.

Today he is one of the most prominent Slovenian actors. He received the Prešeren Prize, the top national award for lifetime artistic achievement, in 1987, and the Borštnik ring, the top award for lifetime achievements in theatre, in 1992.

In November 2011, a biographic novel “Cavazza” by Vesna Milek was published, revealing details of his personal life and work.

“Ten years ago, Vesna Milek did my interview for Alberta, a pensioners’ magazine (laughter), and I told her about my adventures at sea. She said all that was so interesting that a book should be written about it or a film made and that one day she’d write my biography.”

As Cavazza was at first not too keen on “exposing myself to the world”, years passed before Milek asked him again. “Then I caved in and we started working,” Cavazza says, adding that they worked on the book for two years, because they were both very busy.

Passion and eroticism are often mentioned in the book and have also played an important role in Cavazza’s life. “Of course, if eroticism dies, a lot of other things die as well.”

Similarly, passion for acting must be a part of actor’s nature, he believes, but “there is no formula, this is just who you are”.

“I think all actors feel passion for acting and once they get older some may have problems with their memory, but the passion is there for life.”

As professor at the AGRFT, he has witnessed the forming of many young actors. “Everyone comes with their own baggage and until they overcome their frustrations it’s hard.

“I kept telling them that they can do whatever they want on stage, things they would never do in real life, that this was the only place where they can really open up. But they need some time before they realise this…some never do.”

Cavazza himself never had problems transforming back from the roles he played, but he says he heard of a Russian actor who played Lenin and got so into the role that he could not get out of it. “He ended going mad.”

“You can never let that happen. When the show is over, you exit that area and return to the real world.”

Touching on the darker side of his life, which sometimes includes pain and loneliness that he mentions in his biography, Cavazza says that one cannot fight injustices but he says he is not resentful.

In the 1970s and 1980s, Cavazza played in several political plays. He thinks those were different times, because people fought against the regime.

“Being a dissident was very popular then, but I don’t know whom the political theatre would target today. Globalism? That’s boring.”

Cavazza feels theatre lacks values today, that things are being “turned upside down”. And experts are inciting this by rewarding plays in which people cannot make out the main story, he says.

But he is optimistic that things will turn for the better, because people tend to visit plays that deal with people and their relations rather than plays you “cannot make head or tail of”.

In capitalism, comedies have become a kind of imperative, especially in commercial productions, but Cavazza participated in only two such projects.

“One was ‘The Balkan Spy’, which is actually not a commercial text, so I insisted it be played as a serious comedy, which is why it was so successful.”

The other was Slovenia’s box office hit, “5 moskih.com” (5 men.com), which Cavazza joined at the initiative of actor Jurij Zrnec. “To tell you the truth, I got tired of that quite quickly, so I quit the project.”

He thinks the problem with commercial productions is that acting does not matter, what matters is that the actors are popular. The people who come see these plays usually never go to theatre, he says.

Turning to his work as director, he says he likes having oversight over the entire project. “As an actor you only worry about yourself and you don’t pay too much attentions to others, but as director you must have a full overview of everything.”

Despite his passion for acting and directing, the one thing that means the most to him is his family, his two sons. “That is the only thing that is really important.”

He says he has rejected invitations to several important projects that would have kept him away from his family for too long.

Letošnjo pomlad bodo že stekle prve priprave na uprizoritev Škofjeloškega pasijona čez tri leta. Prav tako se začenjajo enoletne priprave na izdajo monografije, v pripravi pa je tudi dokumentacija, s katero se bo Škofjeloški pasijon potegoval za mesto na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine.

“Škofjeloški pasijon je ena največjih dragocenosti loškega prostora. Predstavlja edinstven del kulturne zgodovine slovenskega naroda in evropske kulturne dediščine, hkrati pa je enkraten in eden izmed najprepoznavnejših dogodkov v Sloveniji”, je na današnji novinarski konferenci dejal škofjeloški župan Miha Ješe.

Dogodki v okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona, ki potekajo v medpasijonskem času marca in aprila, spominjajo na uprizoritev leta 2009 in naznanjajo uprizoritev leta 2015. V Sokolskem domu bo od 9. do 26. marca na ogled razstava akademskega slikarja Mateja Metlikoviča Passio Amoris. Od 28. marca do 11. aprila pa bo zaživelo zakulisje Škofjeloškega pasijona, kjer bodo lahko obiskovalci pokukali tudi v maskirnico, garderobo in hlev ter spoznali namen pasijonskih romanj.

V Sokolskem domu bo 9. marca srečanje slovenskih pasijonskih mest, na katerem se bodo osredotočali na vprašanje Komu in zakaj pasijoni danes. “Škofja Loka postaja središče pasijonskih krajev v Sloveniji. Ima vodilno mesto s svojimi izkušnjami, predstavitvami in uprizoritvami,” je prepričana nosilka projekta Dnevi Škofjeloškega pasijona Andreja Ravnihar Megušar.

Je pa v Sloveniji več krajev, kjer pripravljajo pasijone za širšo publiko. “Doživljamo slovensko pasijonsko renesanso,” meni pobudnik srečanja slovenskih pasijonskih mest Alojzij Pavel Florjančič. Kot je pojasnil, je bil pasijon pred drugo svetovno vojno v slovenskem prostoru zelo navzoč, uprizarjali pa so ga tudi v ljubljanski Drami.

Srečanja se bodo udeležili pasijonci iz Postojne, Razborja, Ribnice, Trsta, Vipavskega križa, Vira pri Domžalah in Višnje Gore. Predstavili bodo že sedme Pasijonske doneske, v katerih bo prvič objavljeno dolgo iskano besedilo pasijona I.N.R.I. Edvarda Gregorina in Romana Tominca iz leta 1928, ki so ga našli v arhivu frančiškanov v Novem mestu.

Vrhunec letošnjih Dnevov Škofjeloškega pasijona pa bo izvedba skladbe Damijana Močnika Pasijon po Janezu za soliste, zbor in orkester, ki bo 30. marca v večnamenski dvorani Trata. Na cvetno soboto, 31. marca, bo nato na Mestnem trgu še vrsta delavnic in stojnic z izdelki s pasijonskimi motivi, mesto pa bo obiskala tudi 40-članska pasijonska konjenica.

Zagotovo ne bo manjkalo tudi mladostne energije in smeha, ki sta ju 24-letni Luka Šulić, rojen v Mariboru, in 25-letni Hrvat Stjepan Hauser pokazala že na današnji novinarski konferenci.

Petkov koncert v dvorani Tabor, ki sprejme 3500 poslušalcev, bosta začela ob spremljavi Mije Miljković na klavirju, na koncu pa se jima bo pridružil Dušan Krajnc na bobnih. Glavnino programa bosta na odru sama s svojima violončeloma.

Za ta inštrument sta se po besedah Šulića odločila, ker je barva tona najbližje človekovemu glasu, zato je z njim najlažje izražati čustva. Na koncertih uporabljata električno violončelo, saj v večjih prostorih dosti bolje zveni in omogoča tudi več različnih učinkov kot klasično.

Njuna kariera je doživela vzpon potem, ko sta lanskega januarja na spletni portal YouTube naložila svojo izvedbo pesmi Michaela Jacksona “Smooth Criminal”, ki si jo je ogledalo več kot pet milijonov ljudi. Mesec dni kasneje sta podpisala pogodbo z založbo Sony Masterworks. Britanski zvezdnik Elton John pa ju je povabil, da se mu pridružita na njegovi svetovni turneji. Trenutno se z njim mudita v ZDA, med drugim sta ga spremljala tudi na koncertu v ljubljanskih Stožicah lanskega novembra.

Koncert v Mariboru, ki ga je omogočila Evropska prestolnica kulture (EPK), je njun prvi samostojni nastop v Sloveniji. Razprodanih koncertov sta sicer vajena, še posebej na Japonskem.

Oba sta s svojim uspehom zelo zadovoljna in se ne želita opredeljevati glede svojega ustvarjanja v prihodnosti. “Odprtih je veliko možnosti in ne bi se želela omejevati. Vsekakor trenutno delava to, kar sva si že od nekdaj želela, zato bova s tem zaenkrat nadaljevala. Lahko igrava tako v cerkvah kot na stadionih in najlepše je, ko si na odru,” je pojasnil Hauser.

Oba se zavedata, da nista edina s priredbami hitov za klasično glasbo in menita, da sta k njunemu uspehu veliko pripomogla tudi sreča in splet naključij. “Prej so se na to pot podajali podpovprečni glasbeniki s priredbami klasične glasbe v pop varianti. Midva pa delava obratno, torej izbirava dobro pop in rock glasbo in ji poskušava dati klasično dimenzijo, skozi čelo in skozi najina čustva,” je dejal Šulić.

Kot šolana klasična glasbenika na priznanih akademijah v tujini menita, da je lahko tudi popularna glasba kakovostna. “Kakšna pesem U2 ima lahko enak ali celo večji čustveni naboj kot številne klasične skladbe,” je poudaril Hauser.

Jeseni naj bi izdala nov album, ponovno s priredbami glasbenih hitov in z različnimi gosti, večinoma vokalisti. Podrobnosti nista želela razkriti.

Adele je po velikem slavju na grammyjih, kjer je prejela šest kipcev, tokrat iz londonske O2 Arene odnesla “le” dve lovoriki. Po poročanju nemške tiskovne agencije dpa je ob tem dejala, da ji nič ne zbuja večjega ponosa kot vrnitev domov s šestimi grammyji, potem pa priti na brite in pobrati nagrado za album leta, najbolj prestižno nagrado, ki jo podeljujejo za sklep večera.

Nato je nadaljevala, “zelo sem ponosna, da sem Britanka in da delujem pod britansko zastavo”, iz občinstva pa je bilo slišati negodovanja. Kot poroča BBC, jo je voditelj James Corden prekinil in želel napovedati zadnje nastopajoče, zasedbo Blur, ki je prejela nagrado za izjemen prispevek k popularni glasbi. “Potem se lahko le poslovim in se vidimo naslednjič,” je dodala Adele, ob tem pa poskrbela za gesto s sredincem.

“Pokazala sem sredinec. Namenjen je bil organizatorjem podelitve in ne mojim oboževalcem. Žal mi je, če sem s tem koga užalila,” je po poročanju britanskega BBC pojasnila Adele.

Minulo leto je bilo za Adele zaznamovano z globalnim uspehom. Njen drugi album, ki je izšel na začetku lanskega leta, se je po podatkih njene založbe XL Recordings po svetu prodal v 17 milijonih izvodov, kar v 24 državah pa se je zavihtel na vrhove lestvic.

Z briti, ki veljajo za najpomembnejše britanske nagrade za popularno glasbo, so bili nagrajeni tudi nebritanski glasbeniki. Kipec za najboljšega izvajalca je prejel ameriški pop zvezdnik Bruno Mars, za najboljšo izvajalko je bila nagrajena Rihanna. Za najuspešnejši preboj na mednarodno glasbeno sceno je po mnenju žirije poskrbela newyorška zvezdnica Lana Del Roy.

Letošnji kipec je oblikoval Peter Blake, ki je med drugim avtor naslovnice za kultni album skupine The Beatles, “Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band”.

Boris Cavazza se je rodil v Milanu, oče je bil Italijan, mati Slovenka. V Slovenijo se je preselil leta 1948. Leta 1956 se je vpisal na Pomorsko šolo v Piranu in po štiriletnem šolanju postal strojnik. Med leti 1960 in 1963 je plul po morju, leto pozneje se je vpisal še na AGRFT v Ljubljani. Od leta 1971 deluje kot profesionalni igralec. Cavazza, ki sodi med najpomembnejše slovenske igralce, je leta 1987 prejel Prešernovo nagrado, leta 1992 pa tudi najvišje igralsko priznanje, Borštnikov prstan.

Kako je prišlo do nastale biografije? Zakaj ste se odločili zanjo?

Pred desetimi leti je Vesna Milek z menoj delala intervju za Alberta, upokojenski časopis (smeh) in že takrat sem ji pripovedoval, kaj se mi je dogajalo na morju. Rekla je, da je vse tako zanimivo, da bi bilo treba o tem napisati knjigo ali posneti film ter da bo enkrat napisala mojo biografijo. Takrat sem ji odgovoril, zakaj bi se razgalil pred vesoljnim svetom? Potem so minila leta in ponovno me je vprašala, ali sem za to. Nakar sem popustil in začela sva delati. Delala sva približno dve leti, po koščkih, saj sva bila oba zelo zaposlena.

Od nekega ustvarjalca sem slišala, da naj bi gledališče podaljševalo življenje, ker je v njem ves čas prisotno poželenje. Kakšno težo dajete poželenju in strasti? Kako ohranjate radovednost?

S tem se ne bi ravno strinjal, veliko mojih kolegov je umrlo zelo mladih, niso se še uspeli izpeti, recimo Duša Počkaj je umrla pri 56 letih, prav tako Stane Sever.

Ampak verjetno teater brez nekega poželenja ne obstaja?

Da, gotovo brez poželenja in hrepenenja. Če to ugasne, potem ugasne tudi igra.

Tudi v sami knjigi je veliko govora o strasti, erotiki, zdi se, da imata pomembno vlogo v vašem življenju?

Seveda, če erotika ugasne, ugasne tudi kaj drugega. Tudi pri pisateljih je podobno, vsi so zelo erotično nastrojeni, dokler so takšni, tudi pišejo, ko pa to zgine, nimajo več o čem pisati.

Kako se ta ohranja, imate formulo? In nenazadnje, kako ohranjate otroka v sebi?

Ne vem, formule ni, tak si po naravi. Za igralski poklic je gotovo zelo pomembno ohranjati otroka v sebi, da se igraš. Če te to mine in si rečeš, tega imam poln “kufer”, saj to ni resen poklic, potem si gotovo že ugasnil in lahko loviš ribice na pomolu (smeh). Mislim pa, da je pri vseh igralcih prisotna želja, da hočejo igrati, z leti nekaterim sicer slabše deluje spomin, ampak ta želja ostane zmeraj živa.

Bili ste tudi profesor na AGRFT, kaj je po vašem mnenju lahko največja ovira pri formiranju mladega igralca?

Opažal sem, da so redki študentje, ki niso problematični. Vsak je prišel s kovčkom frustracij in dokler tega ne premaga, je težko. Nenehno sem jim govoril, da na odru lahko počnejo, kar hočejo, to, kar v življenju ne bi nikoli počeli. In da je to edini prostor, kjer se lahko res odprejo. Toda preden to razumejo, potrebujejo nekaj časa. Skrivajo se, sram jih je pokazati čustva. Ampak potem, ko to prebrodijo, nekateri že na akademiji pokažejo kar precej, nekateri se odprejo kasneje, spet drugi – nikoli.

Nekaterim igralcem se dogaja, da jih vloge zasledujejo skozi čas. Imate tudi vi podobno izkušnjo?

Ne, hvala bogu. Edini primer, ki se ga spomnim, citirali so ga tudi na akademiji, je bil nek ruski igralec, ki je igral Lenina, in se je v vlogo tako vživel, da ga vloga ni zapustila niti v zasebnem življenju. Na koncu je končal na psihiatriji, znorel je. Tega si ne smeš dovoliti. Ko je predstave konec, izstopiš iz tistega prostora v realen svet. In to je to.

V biografiji je pogosto prisotna tudi bolečina. V nekem odlomku denimo pravite, “občutek, da si zmeraj sam, sam s svojim sranjem in svojo ponižanostjo”, kaj ste imeli v mislih? Kako se borite proti krivicam?

Proti krivicam? To je pa težko, skoraj nemogoče. Ko doživiš neko krivico, si res sam. Nekdo te sicer lahko potolaži, ampak, če je krivica močna, ostane v tebi, težko jo je izbrisati. Sam nisem maščevalen. Na začetku kariere sem s strani nekaterih kolegov dobival polena pod noge, to mi je ostalo za celo življenje, čeprav sam s temi ljudmi še vedno govorim, res nisem zamerljiv.

V 70., 80. letih ste precej ustvarjali tudi v tako imenovanem političnem gledališču, kjer so bile vloge jasno profilirane. Kako danes gledate na to obdobje? Ali se vam zdi, da se z nekaterimi mlajšimi režiserji vrača politično gledališče?

Takrat je bila posebna atmosfera. V času Ljubiše Ristića so se igrali sami politični komadi, toda vedelo se je, zakaj. Ker so se pač borili proti tedanji oblasti, disidentstvo je bilo zelo priljubljeno. Danes ne vem, kako naj bi bil teater v tem smislu angažiran, proti komu? Proti globalizmu? To je že dolgčas. Čeprav pišejo tudi takšne komade. Ravnokar sem Barbari Hieng Samobor posredoval nek tekst srbskega avtorja Duška Premovića. Piše ravno o tem, kako nekoga po 30 letih službovanja odpustijo, na mizo dobi le pismo. Odpreš pismo in vidiš, da nisi več zaželen, moraš “spokat”. To je zdaj aktualno.

Vsi govorijo o pomanjkanju vrednot. Glede na to, da so bile vrednote od nekdaj temelj ustvarjanja v gledališču, kaj lahko po vašem mnenju nadomesti te vrednote, zato, da bomo priča še vedno zanimivi predstavi?

Pri mlajših režiserjih imam občutek, da se stvari postavljajo tako na glavo, da vrednot niti ne moreš več razbrati. Tudi v komisijah sedijo ljudje, ki to nekako podžigajo in jim podeljujejo nagrade. Toda običajen gledalec tega ne mara. Ta hermetizem mu nič ne pomeni. Včasih ne razumem niti zgodbe. Mislim, da se bo gledališče spet pobralo, saj delujejo ljudje, ki razmišljajo in vedo, kako pomembna sta igralec in tekst. Ne pa da raztrgaš tekst, dopišeš, vse obrneš. Recimo v ljubljanski Drami, kaj se gleda? Največ zanimanja je za program Male Drame, kje postavljajo na oder tekste, pri katerih si ne moreš ne vem kaj izmišljevati, ki govorijo o ljudeh, odnosih. Medtem ko se na velikem odru ponavadi “razpalijo” in pogosto ne veš, kje ima zadeva glavo in kje rep.

Kapitalizem je na nek način postavil imperativ komedije v gledališču, še posebej v komercialnih produkcijah, kako to komentirate? Ali se iskren ustvarjalec v takšni predstavi lahko izrazi?

Pri komercialnih predstavah sem sodeloval dvakrat. Prvič pri Balkanskem špijonu, ki v resnici sploh ni komercialen tekst, vztrajal sem, da se to igra kot resno komedijo. Zato smo imeli tudi tak uspeh. Drugič sem na prigovarjanje Jurija Zrneca delal 5 moških.com, tam sem se, iskreno povedano, dokaj hitro naveličal. Zato sem izstopil iz projekta. Sam ne hodim gledat teh predstav. Težava je v tem, da pri komercialnih projektih niso pomembni igralci, temveč da so nastopajoči trenutno popularni in jih zato vključijo v predstavo. V tem primeru gre pogosto tudi za gledalce, ki niso bili nikoli poprej v teatru.

Glede na to, da ste uveljavljeni tudi kot režiser, v čem vidite ustvarjalno razliko v igri in režiji, razliko v zadoščenju, če ta obstaja?

Režirati sem začel zato, ker eno leto na akademiji niso sprejeli niti enega režiserja in sem bil tako edini, ki je imel letnik brez režiserja. Potem pa si rečeš, zakaj pa tega ne bi počel tudi sicer. Režirati je super, kot igralec imaš na skrbi samo sebe in nekoliko zanemarjaš ostale, pri režiji pa moraš imeti celosten pregled nad vsem. To je zelo ustvarjalen poklic. In fino je, ker ti potem ni potrebno igrati, zrežiraš in greš, oni se pa matrajo naprej. (smeh)

Zanimiva se mi zdi primerjava našega in italijanskega teatra, pri čemer je naš teater večinoma na dokaj visoki ravni, medtem ko imajo Italijani veliko zelo povprečnih, celo slabih izdelkov, potem pa nekaj izjemnih zvezd. Tudi sami imate kot igralec nekaj izkušenj z italijanskim gledališčem…

Da, oni imajo tak sistem. Vzamejo eno zvezdo, okrog pa…. Nazadnje sem gledal v Vidmu Mati Korajžo, tudi tu so me povabili k sodelovanju, v Genovo, pa spet nisem mogel. Zopet ena zvezda, okrog njega pa sama mularija. Predstava zopet funkcionira samo režijsko, nič jim pa ni do dobre igralske ekipe. Seveda obstajajo Ronconi in podobni, ampak teh je malo.

Kaj vam danes največ pomeni?

Moja dva sinova. To je edino, kar se mi zdi zares pomembno. Teater, v redu, to počnem, ampak če se moram odločiti, se vedno odločim tako, da ne prizadanem preveč malega.

Zadnjič sem slišala izjavo vašega sina, tudi igralca, Sebastiana Cavazze, ki je povedal, da vas ljubi točno takšnega kot ste, govoril je o vaši širini, odprtosti… to je zelo lepo slišati, da imajo najbližji takšno mnenje o vas. Kakšen oče ste bili oziroma ste?

Bil sem kar v redu oče. Ves čas so me denimo vabili na Dubrovniške igre in nikoli nisem šel iz zelo enostavnega razloga, ker sem imel tri otroke in se mi je zdelo nemogoče pustiti otroke doma in oditi za dva meseca. K sodelovanju me je vabil tudi znan češki režiser, ki je prejel oskarja, Jirži Menzel. Prišel me je gledat v Ljubljano, da bi igral kralja v Hamletu. Potem sem pojasnil, da ne morem, edino, če mi zagotovijo, da pridejo z menoj tudi žena in otroci. Toliko denarja niso imeli, zato sem rekel – potem pa nič.

The exhibition of the photographs, which is to open for public today, is divided in three sections dubbed “Congo/Women”, “Horn of Africa” and “Women of Afghanistan”, featuring photographs by globally acclaimed photographers.

The exhibition is aimed at highlighting issues concerning human rights and environment, which are in the focus of Art Works Projects.

Head of the Art Works Projects Leslie Thomas told the opening that the NGO’s main mission was to point to violations of human rights with the universal language of image.

According to Matej Leskovšek of the Institute for the Promotion of Photography, which is organising the festival, the exhibition highlighted issues which have been ignored by the mass media.

For instance, “Congo/Women” is dedicated to women from the eastern parts of the Democratic Republic of the Congo, who are exposed to rape and disease due to the continuing civil war.

The organisers of the festival will put up next Tuesday an exhibition dubbed “The Arab Spring – On Revolution Road”, which won the author, Russia’s Yuri Kozyrev, the Visa d’Or News award, and on 1 March an exhibition of works by American Christopher Morris, entitled “Fashion”.

Leskovšek said that Kozyrev would arrive at the opening of his exhibition directly from Syria, where he was currently photographing the conflict for the Noor Images photo agency.

The festival will also feature a number of panels and workshops until 5 March, when it will conclude with a ceremony at which the awards for Slovenia’s best press photo taken in 2011 will be handed out.

Warhol je svoj umetniški izraz začel razvijati v začetku 60. let pod vplivom francoskega umetnika Marcela Duchampa in dadaistov. Za upodabljanje si je izbiral jušne konzerve, medijske zvezde, zgodovinske osebnosti, pogosto pa kar samega sebe. Med njegova ikonična in najbolj razkričana dela sodijo podobe Marilyn Monroe, 100 konzerv in Campbellove juhe.

“Že od nekdaj mislim, da ima tisto, kar je nekdo zavrgel, kar se ni nikomur zdelo dobro, velikanski potencial, da postane zabavno. Kot neke vrste reciklaža,” je zapisal v avtobiografiji z naslovom Filozofija Andyja Warhola od A do B in nazaj.

Kot je zapisal filozof Lev Kreft v spremni besedi k omenjeni avtobiografiji, je bil njegov lik kot pri vseh genialnih ustvarjalcih v skladu z njegovo umetnostjo, ki jo reprezentira in simulira: “On je hkrati umetnina, ki jo je sam ustvaril in hkrati blagovna znamka, ki privlači pogled javnosti ter okrog sebe sije potrošniško privlačnost, kakršno tudi sicer upodablja”.

Srebrnolasi ekscentrik, ki je umrl v New Yorku zaradi srčnega zastoja, star 58 let, je imel tudi javnosti manj znane poteze. Kot je pred dvema letoma povedala sokuratorka newyorške razstave Andy Warhol: Zadnje desetletje, so le njegovi najtesnejši prijatelji vedeli, da je bil globoko veren in je pogosto hodil k maši.

Leta 1965 je postal menedžer newyorške zasedbe Velvet Underground, v kateri je med drugim sodeloval Lou Reed. Warhol je oblikoval tudi naslovnico za njihovo vinilno ploščo z naslovom Velvet Underground & Nico (1967), ki upodablja bananin olupek s pripisom “Peel slowly and see” (Počasi olupi in poglej).

Warhol je ustvarjal tudi eksperimentalne filme, kot so Dekleta iz Chelsea, Osamljeni kavboj, Hranjenje, Poljubljanje, znan pa je tudi njegov več kot peturni film Spanje iz leta 1963.

V svoj studio z imenom Factory je pritegnil številne ustvarjalce. Ko je minilo njihovih “15 minut slave”, kot gre Warholova ponarodela maksima, jih je pogosto zapustil razočarane. O tem priča na lanskoletnem ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma prikazani dokumentarec o transseksualnem Jamesu Lawrenceu Slatteryju, znanemu kot Candy Darling.

Warhol je Candy odkril leta 1969, ji priskrbel nekaj vlog v filmih Paula Morrisseya ter jo zavrgel tri leta pozneje. Kot tipična žrtev Warholovega zvezdniškega sistema je Candy leta 1974 doživela tragično usodo.

Po poročanju britanskega BBC je Banderas za španski časnik El Pais dejal, da si Picasso zasluži “izredno spoštovanje” in dodal, da je bil veliki umetnik “lik, ki ga je zasledoval že dlje časa”. Banderas je omenil tudi, da je bil sam rojen le štiri ulice stran od kraja Picassovega rojstva.

Naslov filma 33 dni se nanaša na čas, ki ga je Picasso porabil, da je ustvaril svojo znamenito sliko v dimenzijah zidne poslikave (3,5 X 7,8 metra). Nastala je kot njegov osebni odziv na uničenje baskovskega mesta Guernica leta 1937 za časa španske državljanske vojne. Film bo osvetlil tudi Picassovo razmerje s francosko umetnico Doro Maar, je poročala filmska revija Variety.

Picassa so pred Banderasom na filmu upodobili že Anthony Hopkins leta 1996 v filmu Življenje s Picassom, Omid Djalili leta 2004 v filmu o Amedeu Modiglianiju ter Marcial Di Fonzo Bo v lanskem celovečercu Woodyja Allena Polnoč v Parizu.

Zgodba v treh dejanjih s hollywoodskim preobratom na koncu postavlja na oder znameniti roman Leva Nikolajeviča Tolstoja o prepletanju usod štirih družin v Rusiji v času Napoleonovih vojn. Pandur ga je umestil v kontekst dogajanja na Balkanu v 90. letih prejšnjega stoletja, s tem da zgodba večinoma ostaja zvesta izvirniku.

Tri ure in pol dolga predstava v hrvaškem jeziku je za občinstvo velik zalogaj, a kljub temu je ob aplavzu v Veliki dvorani SNG Maribor prevladovalo navdušenje. Kot je bilo slišati po koncu predstave, je občinstvo najbolj navdušila minimalistična črno-bela scenografija z rdečimi “krvavimi” poudarki, pod katero se je podpisal tandem Numen.

Veliko pohval je bila deležna tudi igralska zasedba, ki jo sestavlja skoraj celoten ansambel HNK. Različne usode povezuje Livio Badurina v vlogi sluge, ki je ves čas na odru ter z deli besedila in premikanjem zaves in drugih scenskih elementov vodi tok zgodbe. Zrinka Cvitešić v vlogi mlade grofice Nataše Rostove se hitro in usodno zaljublja, njena mati Natalija Rostova, ki jo je upodobila slovenska igralka Milena Zupančič, pa jo poskuša vedno znova spraviti nazaj na trdna tla.

Gledalci so v predstavi videli vzporednice v današnjem dogajanju v Evropi, kjer prav tako veje nemir, v pohvalah pa so izpostavili tudi mojstrsko izpeljavo menjave kadrov na odru. “Ta predstava te, ne glede na to ali imaš rad ta tip gledališča ali ne, ne more pustiti hladnega. Pandur je izjemen slikar, je človek, ki zna ustvarjati občutja, s scenografijo, svetlobo, gibom,” je za STA povedal direktor TV Slovenija in predsednik programskega sveta EPK Janez Lombergar.

Nekaj pomislekov je bilo slišati le glede dolžine predstave, zaradi česar se je sprva polna dvorana proti koncu že nekoliko spraznila.

Za Tomaža Pandurja, ki je bil med leti 1989 in 1996 tudi umetniški direktor Drame SNG Maribor, pomeni sinočnja predstava simbolično vrnitev v Maribor in EPK, potem ko je aprila lani zaradi očitkov o “megalomanskosti” in konflikta interesov po manj kot letu dni zapustil položaj programskega direktorja zavoda Maribor 2012. “Občutki so čudoviti. Videli ste mojo publiko, ki po 16 letih očitno še vedno čuti in občuti to gledališče, to estetiko,” je bil s sinočnjim odzivom zadovoljen Pandur.

Predstava je bila premierno izvedena 14. oktobra lani v Zagrebu.