Čeprav ne bomo spregovorili o varovanju zdravja, temveč o jeziku in sporazumevanju, se bomo dotaknili splošne modrosti, ki velja za obe področji: kar je preveč, še s kruhom ni dobro. Oziroma drugače: vsako pretiravanje lahko škodi.
Morda ni čisto splošno v zavesti, da je jezik sam – in to velja za vsak naravni jezik na tem svetu – pojav, temelječ na posebne vrste odvečnosti, ki se ji strokovno pravi redundanca. To pomeni, da je neka vsebina, informacija, ki jo želimo posredovati oziroma ustvariti z jezikom, ponavadi izražena z več kot samo enim sredstvom. Jezikovno izražanje je zato veliko manj ranljivo, manj občutljivo in po drugi strani bolj učinkovito, kot bi bilo brez te lastnosti. Zato lahko recimo precej dobro razumemo tudi stavke malega otroka ali tujega govorca, ki še ne obvladata dobro slovničnih načel ali besedišča našega jezika. (Izmišljeni) stavek dva ljudi včeraj gresta v trgovini je slovnična polomija, vendar ga bomo – če smo vsaj malo potrpežljivi in strpni – gotovo razumeli, kot da sta šla dva včeraj v trgovino, in ne kot da več ljudi danes hodi v trgovini. Naše razumevanje namreč usmerja prvič kontekst (ki ga pri tem izmišljenem stavku sploh ni, sicer pa ga vsaka resnična jezikovna izjava ima), drugič pa sklepanje o tem, katere jezikovne informacije so v slovnično neurejenem nizu bolj zanesljive in katere manj. Če nekdo izpostavi števnik dva, je to verjetnejša prava informacija kot to, v katerem številu in sklonu je pripadajoči samostalnik. Če nekdo izreče včeraj, je verjetneje, da gre za preteklost, tudi če je glagol v sedanjiku, in podobno naprej. Kako močno deluje redundanca, se lahko z malo truda prepričate sami: poljubno krajše besedilo priredite na ta način, da vse besede postavite v tako imenovano osnovno obliko, samostalnike in pridevnike v prvi sklon ednine, glagole v nedoločnik, in ga takega ponudite v branje komu, ki je pripravljen na miselne izzive. Zelo verjetno je, da bo poskusni zajec besedilo razumel skoraj tako dobro, kot bi ga v izvirni, pravi podobi, čeprav se bo s prirejenim besedilom precej bolj namučil.
Jezikovna redundanca torej ni odvečnost v pravem pomenu besede – saj nam omogoča zanesljivejše, udobnejše sporazumevanje. Najbrž vas ni veliko, ki bi že kdaj pomislili, da je pravzaprav večina slovničnih kategorij odveč – in bi bili zato v skušnjavi, da bi jih začeli opuščati. Zgodovinsko gledano se sicer jeziki tudi slovnično še kako spreminjajo, in človeka pri opazovanju teh sprememb na prvo žogo zamika, da bi jih pojmoval kot optimalizacijo, torej kot opuščanje odvečnega. Toda taki skušnjavi se je treba upreti, saj lahko pripelje do neutemeljenih posplošitev, celo neupravičenih vrednostnih sodb o modernejših in zastarelih ali kar o boljših in slabših jezikih.
Pri jezikovnem sporazumevanju pa naletimo tudi na najrazličnejše druge vrste odvečnosti, ki so opaznejše in med pozornimi opazovalci jezika veljajo za nekaj slabega. Med najbolj izpostavljenimi so gotovo mašila. Ta oznaka je tako uveljavljena, kot da bi šlo za kako posebno besedno vrsto – pa seveda to ni. Kaj mašila so? Lahko poskusimo z razlago, da so to tista jezikovna izrazila, ki nimajo jasne in nujne pomenske vloge v govorjenju in pisanju (čeprav sama po sebi tako pomensko vlogo praviloma tudi lahko imajo). Toda taka razlaga je vsaj deloma krivična – saj redko govorimo in pišemo samo zato, da posredujemo take ali drugačne pomenske informacije. Tudi oblačimo se ne le zato, da nismo goli in da nas ne zebe, pa tudi jemo in pijemo ne le tako in toliko, da nismo lačni in žejni. Vrsto besed in besednih zvez vpletamo v svoje govorjenje in pisanje le zato, da se zdi poslušalcem in bralcem vse skupaj bolj tekoče, bolj prepričljivo. Uporabljamo jih recimo zato, da ne delamo mučnih premorov (ki se jim najmanj vešči v govoru nesrečno izogibajo z rafali polglasnikov), da si torej kupujemo čas za razmislek o vsebinskem nadaljevanju svojega govorjenja, da poudarjamo izrečeno, da se sklicujemo na že povedano in podobno. Besedilo brez kakršnega koli tovrstnega jezikovnega izrazila bi se nam praviloma zdelo pusto, če že ne dolgočasno. Kot solata brez preliva, kot oblačilo brez barve in kroja. Mašila postanejo motila, če so prepogosta in preveč monotona. Takrat jih seveda sogovorci opazijo, in ko jih opazijo, vso pozornost nehote preusmerijo na zaznavanje vsake pojavitve mašila posebej. Čisto jasno je, da sta vsebina in namen besedila v takem primeru pred hudo preizkušnjo. Saj ste kdaj že šteli neje na koncu stavka pri kakšnem profesorju, ne? In kdaj v obupu trepetali pred pravzapravi v vsakem drugem stavku kakega strokovnjaka? Se sami zalotili, da vsako tehtnejšo izjavo začenjate z v bistvu? Ste opazili, da marsikateri javni govorec začenja z monumentalno zvezo moram reči, da – za katero je mučno dolg premor, ki jasno nakazuje, da govorec nikakor ne ve, kaj in kako naj reče? Ali da nekateri vsaj navidez samozavestni govorci vsak tretji stavek zaključijo s tako da, za katerim zazeva dolga tišina? Zase vem, kako zelo močno in komaj zadržujem jezo, ko pri študentskih ustnih izpitnih odgovorih dobivam skoraj smrtni odmerek pačev, od prvega stavka naprej. »Kako bi opredelili mašilo? – To je pač sredstvo brez lastne pomenske vloge …«. Zakaj pač? Odgovor je bolj ali manj jasen – zaradi zadrege, zaradi poskusa nakazovanja suverenega znanja … Še dobro, da ne vem, kaj pri mojih predavanjih štejejo moji študenti in študentke. Upam, da nič. Prepričan pa še zdaleč nisem.

Marko Stabej