pogovarjala se je Maja Čehovin

Pisatelj in prevajalec Andrej E. Skubic je za roman Koliko si moja? prejel drugega kresnika. Za STA je spregovoril o svojem pisanju, ki mnogokrat zaide v polje fantastičnega: “Po svoje realnost še najbolje ujameš v tistem enem samem, izbranem trenutku, ko se zgodba izmakne logiki in postane za trenutek nora. To osvetli tisto, kar imaš za normalno.”

Skubic se je po tem, ko je za prvenec Grenki med (1999) pred 12 leti prejel kresnika in nagrado za prvenec, odločil, da bo resno stopil na literarno pot. Pred tem je deloval prednostno kot prevajalec, sedaj kombinira obe dejavnosti. Grenkemu medu so sledili romani Fužinski bluz (2001), Popkorn (2006) in Lahko (2009). Skubic, doktor slovenske sociolingvistike, podpisuje tudi zbirko kratkih zgodb Norišnica (2004) ter dramske tekste. Roman Koliko si moja? mu je poleg kresnika prinesel še nagrado Prešernovega sklada, sicer pa je tudi prejemnik Sovretove in Župančičeve nagrade.

O delu Koliko si moja? je bilo že veliko povedanega. V njem ste se dotaknili vprašanja lastnine, dogajanje pa iz za vas značilnega urbanega okolja pomaknili na podeželje. Zdi se, da se ljudje vse bolj vračamo k naravi, a v vašem delu je jasno zaznati, da kljub vsem željam po ponovni spojitvi s prirodo človek od samega sebe pač ne uspe pobegniti. Je tudi to lahko sporočilo romana?

Tudi to bi verjetno lahko bilo legitimno branje… Vsakdo pač to stvar pove po svoje. Jaz Tomovega problema, ki sem ga hotel raziskati, nisem razumel kot želje, da bi pobegnil od sebe in v “nepokvarjeno naravo”. Tomo je nameraval pobegniti samo iz situacije, v kateri se je znašel, pred tistim, kar je Anja naredila, pa še sploh, kako je v tej situaciji ravnala z njim. Nameraval je sicer biti še naprej tak, kot je bil, le da bo imel dodatni bonus mirnega okolja in rekreacije v naravi. Podeželja, kakršno poznamo iz romanov 19. stoletja, tako ali tako več ni. Se pravi, ena prvih stvari, ko je pri mami na domačiji sestopil s selitvenega kombija, je bila, da je vprašal, če imajo tam širokopasovni internet – ki ga je pričakoval. Dejansko pa je za njim prišla celotna preteklost, ki ji ni mogel pobegniti – tako njegovih dejanj kot njegove družine, ki je do tiste zemlje prišla, kakor je že prišla, na malo čudne načine.

S Tomom ste ustvarili za slovensko literaturo precej netipičen lik moškega, ki je negotov in si postavlja ogromno vprašanj o pravzaprav vsem, kar se mu dogaja. Ob njega pa ste postavili lik Anje, ki daje vtis močne, samostojne ženske, ki nikogar ne potrebuje… čeprav se izkaže drugače. Kako ste gradili moški lik?

Tomo je pač samo človek, ki razmišlja. Res ne vem, zakaj naj bi bil tako nenavaden. Mogoče ima samo to bizarno lastnost, da čeprav ves čas trdi, da ni sam ničesar kriv, ne začne prezirati ženske, ki naj bi mu “storila krivico”. Ker mogoče podzavestno čuti, da je mogoče vseeno česa kriv. To je vse. Tomo je moški, ki ga je ženska zelo presenetila. Jemal jo je kot zelo samoumevno in je mislil, da je njegovo ljubezensko življenje “pošlihtano”. Potem, ko ga je prevarala, se mu je vse popolnoma obrnilo na glavo. Tako se preostanek romana ukvarja s tem, kakšen je pravzaprav njegov odnos do nje; kdo je sploh ona. Ves čas si razumsko argumentira, da se take stvari ne da odpustiti, hkrati pa ne more reči, da ga Anja v bistvu ne zanima več. V bistvu ga zanima bolj, saj ugotovi, da o njej v bistvu ni sploh ničesar vedel. Po svoje je zdaj prvič, po več letih, ugotovil, da je odločna, samostojna ženska; ampak ona s svojim ravnanjem vseeno pokaže, da ga zelo potrebuje, da je je bilo samohranilniškega življenja groza. Vse naredi tako, da se lahko spet znajde pri njem.

Anja pa ni edina, ki jo Tomo odkriva na novo. Tu je tudi njegova mati, ki jo prikrajša za zemljo, ona pa iz prizadetosti ali zamere z njim ne spregovori. Ta molk matere je izredno močna prispodoba, roman pa zaključite tik preden spregovori. Tu ste tudi bralca pustili v molku…

Nisem se počutil dolžan tega razrešiti namesto nje – oziroma namesto bralca. Mama ima zadosti razlogov, da z njim noče spregovoriti nikoli več. Hkrati pa je ostala popolnoma sama, mislim, z izjemo druščine ostarelih gospa, s katero si deli hobi dejavnosti v domu za ostarele. Mislim, da odgovor na vprašanje o tem, ali mama nazadnje privoli v to, da bo branila sina, branila svoj rod, se vrnila k svojim – ob tem, da bralec ve, da jo je Tomo pravzaprav zavajal glede tega, da naj bi bila mala punčka njena vnučka -, pripada edino bralcu samemu. Jaz nočem tukaj ničesar razčlenjevati. Pol manj veselja bi imel s tem romanom, če bi moral dati jasno razlago, kako ona čuti do sina in družine.

Vem, da vam oznaka urbanega avtorja ni po godu. Kaj bi vi sami rekli za vašo pisavo? Kaj želite z njo zaobjeti?

Želim zaobjeti samo svet, v katerem živijo liki mojih knjig. Vse plehkost ali pa globina njihovega razmišljanja ali pa čustvovanja sta zajeta v besedah, v frazah, v načinih, kako zlagajo stavke. Urbani ali ne. Saj ne rečem, da bi se dalo doseči zanimive sinergije, če bi recimo o današnjih japijih, tranzicijskih politikih ali upokojencih brez prebite pare napisal epsko pesnitev v herojskem desetercu: bilo bi zanimivo. Ampak mislim, da je danes pravi čas, da gremo “direkt”. Z jezikom, ki nas obkroža. Kajti prav z njim z nami manipulirajo. Spodkopati ga je treba, ga pokazati z vseh strani. Mesto in podeželje sta v istem zosu.

V koliko si moja? zelo doživeto opisujete koncert skupine The Dead Weather, tudi v drugih delih se navezujete na skladbe, jih citirate. Kakšno vlogo ima v vašem pisanju glasba?

Nekaj je pač ustvarjanje kulturnega ambienta, h kateremu sodi tudi glasbeni okus tvojih junakov. Čisto nekaj drugega je pa tisto, kako je lahko glasba pri pisanju tudi inspiracija. Ne samo zaradi razpoloženja, tudi zaradi svoje strukture. Radiohead, PJ Harvey in podobni imajo na primer strukturno fantastično navdihujoče komade – kako mešajo tišino in hrup, patos in čisto kakofonijo; vse to ti lahko podpihuje domišljijo, daje okus pisanju, ko sestavljaš skupaj drobec za drobcem, bruhneš v dolgo seanso nekaj ur brez ustavljanja, ko poslušaš, kakšen občutek ustvarjajo replike, ideje. Kar se tiče The Dead Weather, oni so inspirativni predvsem po svojem principu – kako črpajo iz countryja in bluesa, prek koncepta alter garaže pa rock’n'roll popeljejo do elektronike. Pokažejo ti, kaj vse je mogoče. In kako je to slika tega časa.

Kaj pa fantastični momenti? V Koliko si moja? se jim, kljub precej realistični temi, povezani z dedovanjem in ljubezenskimi zapleti, niste uspeli izogniti…

Predvsem ne moremo mimo tega, da je že današnja stvarnost dovolj fantastična, da vidiš, da je mogoče praktično vse. Ko slišiš na primer tekst proslave ob dnevu državnosti in komentarje predsednika vlade ob njem, vidiš, da je ta svet čista blaznost. Jasne meje med tem, kar imamo za normalno in realno, ter neko bizarno, groteskno, čisto simbolno popačenostjo, je že v vsakdanjem življenju zelo težko začrtati. Že od Grenkega medu naprej sem rad manevriral po tisti tanki liniji med znanim, razumljivim, in nečem, ko ugotoviš, da si že zdrknil v svet sanj, kjer se stvari razporejajo po neki čisto svoji logiki, ki pa še vseeno izdaja naše lastne notranje strasti, obsesije in perverzije. Po svoje realnost še najbolje ujameš v tistem enem samem, izbranem trenutku, ko se zgodba izmakne logiki in postane za trenutek nora. To osvetli tisto, kar imaš za normalno.

Z izjemo Jančarja je bil kresnik v zadnjih štirih letih podeljen avtorjem, ki ste dela napisali v pogovornem jeziku. Kako kot sociolingvist komentirate ta pojav? Je to dobro ali slabo za slovenski jezik?

Ne zdi se posebno relevantno. Vsako posamezno literarno delo pač obdela svoj problem v tistem jeziku, ki njegov problem najbolj učinkovito obdela. Vojnovićevih Čefurjev ne bi bilo mogoče napisati v nobenem drugem jeziku kot v tistem, v katerem so bili napisani, ampak to za jezik sam ne pomeni nič. Razen mogoče tega, da so recimo v zadnjih desetih letih v literarni kanon pripuščeni tudi taki glasovi, kakršne bi si prej težko predstavljali. Kar je dobro, ker je pomembno, da se slišijo vsi. Jezik sam po sebi ni odvisen o tega, katera njegova zvrst je uporabljena v koliko delih. Tudi za kvaliteto literature to ne pomeni nič: odličen ali nemogoč roman je mogoče napisati v visoko poetičnem ali kvantaškem jeziku.

Med drugim ste vodili delavnice kreativnega pisanja. Do kolikšne mere lahko tovrstne delavnice posamezniku pomagajo pri tem, da izboljša svoje pisanje?

No, morali bi ločiti delavnice in prave tečaje. Delavnice niso dosti več kot priložnost za druženje, izmenjavo izkušenj, obdelavo kakšnega manjšega trika. Pravi tečaji so nekaj drugega: ti pomagajo približno toliko, kot lahko ure klavirja pomagajo posamezniku, da se boljše nauči igrati klavir. Ne dajo ti talenta, dajo ti pa tehniko. Ogromno je v že davno znanih trikih, ki jih je treba samo pokazati. Nobeno teslo ne bo moglo po tečaju kreativnega pisanja napisati uspešnice, kaj šele dejansko pomembne knjige. Jo bo pa kdo, ki ni teslo, gotovo napisal lažje.

Ste pa tudi izkušen prevajalec. Po kakšnem ključu izbirate dela, ki jih prevajate in koliko avtorske note si nato pri prevajanju dopustite?

Izbiranje avtorjev je bolj luksuz. Pri klavrnih honorarjih je bolj pomembno množična produkcija kot pa kaka izbirčnost. Kolikor sem lahko avtorjev izbiral (ali pa so mi jih priskrbeli kolegi, ki so vedeli, kaj mi leži), so bili to taki, ki so mi pomenili jezikovni izziv, zaposlitev, razmišljanje. James Kelman, Gertrude Stein, James Joyce, Ken Saro Wiwa – prevajati take avtorje je dejansko razkošje, radost, užitek, hrana za možgane, za jezik. Kar se tiče avtorske note – mislim, da gre pri prevodu vedno za neke vrste dialog med avtorjem in prevajalcem. V glavnem seveda govori avtor – prevajalec pa skuša ponoviti njegovo lekcijo. Tako, kot jo sliši. V tem je edina avtorska nota, ki je legitimna: kako slišiš.

No, vseh teh dialogov bo na žalost manj, kaže. Treba je prodati 10.000 izvodov novega Dana Browna, da ga bralec za deset evrov preleti v senčki na plaži in država pobere bistveno več davka na dodano vrednost. Drugače minister za kulturo in sadjarstvo ne bo mogel upravičiti svojega stolčka.

Knjiga Koliko si moja? je razprodana, na začetku julija bo izšel njen ponatis v mehki vezavi. Beseda razprodano se sicer lepo sliši, a vendarle govoriva o 500 začetnih izvodih in 200 izvodih, ki bodo ponatisnjeni. Te številke so izredno nizke. Kaj to pove o slovenskem knjižnem trgu?

V krizi je pač. Recimo, ko sem dobil kresnika pred 12 leti za Grenki med, je bil to moj prvenec, imel je začetno izdajo 700 izvodov, dotiskali so ga 500 in bi ga lahko tudi več, če to ne bi bila DZS: prodajal se je bistveno bolje kot letošnji kresnik. Kakovostnih knjig, takih, ki razmišljajo, se proda manj. Ne bi filozofiral, ali je to povezano s ceno knjig, s hitrostjo življenja, z demagoškim poneumljanjem, z nižanjem standarda srednjega razreda ali pa s spreminjanjem mentalne podobe srednjega razreda. Vsekakor to ni zaradi padanja kakovosti pisanja.

Vtis je, da sposobnost ohranjanja koncentracije na zapisano misel v Sloveniji pada še hitreje kot v Ameriki. Potem še vladajoča politična elita dejavno in agresivno propagira antiintelektualizem in podpihuje sovraštvo do kulturne ustvarjalnosti, češ da je parazitska. Cel sektor ustvarjalnosti prehaja v nekakšno podzemlje. Ne skrbi me toliko za ustvarjanje samo po sebi, to bo že nekako. Skrbi me zaradi tega, ker se dogaja izgon kulture iz države na raven popoldanskega zastonjkarstva, zabavljaštva, iz kulturnikov se ustvarja razrednega sovražnika. Še centralni komite partije se svoje čase ni upal podelati na knjigo. Danes pa že vejo: če se iz nje delaš norca, se ti je ni treba bati.