pogovarjala se je Tatjana Zemljič

Kultura je po nastopu vlade Janeza Janše doživela vrsto ukrepov. Ti so razburili kulturnike, ki večinoma menijo, da bi bilo področje potrebno urediti sistemsko. Vendar pa si, kot je za STA povedal režiser in predsednik Nacionalnega sveta za kulturo Miran Zupanič, glede na to, kar je pokazala v prvih mesecih, sistemskega urejanja te vlade ne želi.

Zupanič je po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti diplomiral še iz filmske in televizijske režije na AGRFT. S prvim televizijskim igranim filmom Operacija Cartier si je leta 1992 prislužil nagrado združenja evropskih televizijskih postaj. Leta 2009 je za film Otroci s Petrička prejel nagrado Prešernovega sklada. Nazadnje je posnel igrani film Zmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine. Med letoma 2001 in 2005 je bil dekan AGRFT, pravkar pa je na polovici tretjega dekanskega mandata. Nacionalni svet za kulturo (NSK) vodi od leta 2009.

Varčevalni ukrepi kot rešitev za izhod iz krize so v zadnjih mesecih zarezali na vsa področja življenja, tudi v kulturo, kjer je bil v luči racionalizacije resor za kulturo v skupnem ministrstvu združen z znanostjo, šolstvom in športom. Kako ocenjujete to potezo Janševe vlade?

Ukinitev ministrstva za kulturo in prenos njegovih pristojnosti je šokirala ne le kulturno sfero, ampak tudi mnoge državljane. Odzivi na to potezo so potrdili, da ima kultura v zavesti Slovencev posebno mesto in da smo občutljivi na posege, ki jo ogrožajo. Ker koalicija teze o vitki državi ni podprla s prepričljivimi izračuni, se je vtis, da z ustanovitvijo superministrstva v resnici udejanja namero po centraliziranem upravljanju izobraževalne, znanstvene, kulturne in športne sfere, samo še okrepil.

Zdaj smo v položaju, ko ima ena stranka možnost monopolnega upravljanja z velikim delom slovenskega intelektualnega potenciala. Takšno stanje v družbi, obremenjeni s skoraj petdesetletno totalitarno izkušnjo, vzbuja nelagodje. Mislim, da je velik del odzivov javnosti izhajal iz prastrahu, da se nad duhovni prostor, ki mora biti prvenstveno prostor ustvarjalne svobode, znova spuščajo mehanizmi enostrankarskega gospodovanja.

Oblikovanju superminstrstva so v imenu varčevanja sledili še nekateri ukrepi na področju kulture.

Ne morem mimo odločitev o nefinanciranju stroškov poslovanja Javne agencije za knjigo RS (JAK) in Slovenskega filmskega centra (SFC), prepovedi sklepanja avtorskih pogodb v javnih zavodih in napovedanem zaostrovanju kriterijev za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno in pokojninsko zavarovanje iz državnega proračuna. Med ukrepe, ki poslabšujejo položaj kulture, sodi tudi krčenje denarja za visokošolsko izobraževanje, kar bo še kako udarilo umetniške akademije, ki so že doslej životarile v neustreznih pogojih.

Omembe vredna je tudi nizka stopnja dialoškosti ekipe na ministrstvu in njena odkrita nenaklonjenost kulturni sferi. V preteklih mandatih smo bili vajeni, da so ministrice in ministri veliko leporečili, hkrati pa malo storili za kulturo. Sedanja ekipa se ne spreneveda preveč, malo leporeči in iskreno kaže vzvišen odnos do kulture.

Kje se po vašem mnenju še posebej kaže nizka stopnja dialoškosti?

Poglejva razprave o zmanjševanju stroškov delovanja agencij za knjigo in film. Minister in poslanci so bili gluhi za svarila, kaj se bo dogajalo z agencijama, če bodo uzakonjeni načrtovani varčevalni ukrepi in kako škodljive bodo posledice na področjih iz njune pristojnosti. V sodobnih kulturnih politikah so agencije razumljene kot paradržavni subjekti, ustanovljeni z namenom, da se neposredno odločanje o konkretnih zadevah odmakne od politično oblastne sfere. S tem je ustvarjalcem zagotovljena večja participacija v procesih odločanja in večja avtonomija, kar naj bi uporabnikom zagotovilo višjo raven kulturnega standarda.

To ne pomeni, da se politika in državna administracija odpovedujeta svoji odgovornosti za posamezna področja, gre za funkcionalno delitev pristojnosti. Politika ustvarja sistemsko okolje, znotraj katerega delujejo avtonomne ustanove, ki omogočajo kulturno produkcijo. Pri nas pa aktualna politika razglaša agenciji za leglo birokratov, za parazitska posrednika med državo in ustvarjalci. Od tod želja po ukinitvi.

Ta antibirokratski in antiparazitski program vsebuje še eno – za oblast pomembno kolateralno korist – povečuje možnost neposrednega strankarskega nadzora nad kulturno produkcijo. Postavlja se vprašanje, kakšen je upravičen strošek strokovnosti in pluralnosti na področju umetnosti in kulture. Seveda je najceneje, če eden odloča o vsem, ni pa najbolj strokovno, kaj šele po meri demokratične države.

Sami prihajate s področja filma, zato bi se osredotočila bolj na Slovenski filmski center.

Zakon o uravnoteženju javnih financ je s tem, da ne priznava stroškov poslovanja, uvedel nadvse inventivno obliko ukinjanja agencije. Še zlasti, ker je ni opremil z mehanizmi, s katerimi bi lahko sama na trgu pridobivala denar za svoje delovanje. Po prepričanju vlade in koalicijskih poslancev bodo trije zaposleni uspešno izvajali to, kar jih je do zdaj delalo osem. In ob tem še zaslužili za materialne stroške agencije. Je to naivnost? Pretiran optimizem? Škodoželjnost? Kakorkoli, neizogibno bo prišlo do škode pri upravljanju s programskim denarjem davkoplačevalcev in omrtvičenjem filmske ustvarjalnosti.

Potem bo očitno, da ta odločitev ni bila dobra. Najverjetneje bodo ti, ki so ustvarili pogoje za nastanek škode, poskušali prenesti odgovornost na zaposlene na SFC, češ da so slabo delali. In na filmarje, da smo nesposobni. Kar je nevzdržno in nedostojno. Sprašujem se, ali ta oblast sploh želi slišati svoje državljane? Ali pa dobro razume, kaj govorimo, vendar škodljive posledice dopušča ali ji celo ustrezajo?

Je imela oblast v preteklosti na področju kulture več posluha za besede stroke?

Sedanja situacija ni presenečenje. Roko na srce, politika je tudi v preteklih dveh desetletjih – govorimo o kulturi – slišala le tisto in v svoje načrte vključevala le tisto, kar ji je ustrezalo. Edini, ki mu je res strastno šlo za stvar kulture, je bil minister Rudi Šeligo. Novo je zdaj to, da se aktualni oblasti komajda zdi vredno dajati vtis, da posluša ali da bo poslušala.

Veliko negotovosti in zmede je v zadnjih dveh mesecih v delovanje javnih zavodov vnesla prepoved sklepanja avtorskih pogodb v javnem sektorju.

Z omenjeno uredbo je vlada po mnenju uglednih pravnikov presegla svoja pooblastila, kar je verjetni razlog, da ni bila objavljena v uradnem listu. Je pa tudi neveljavna uredba pomenila pritisk na javne zavode, saj je vzbujala strah, da bodo tisti, ki je ne bodo izvajali, kaznovani. Mnogi so pogodbe pošiljali na ministrstvo, od tam niso dobili ne soglasij ne odgovorov, situacija je postajala absurdna. Vlada je sprejela normo o prepovedi, javni zavodi so jo spoštovali, potem pa ministrstvo – torej del vlade – te norme ni procesiralo do konca. Prva, ki lastne uredbe ni izvajala, je bila torej vlada sama.

Ampak, tu še ni konec. Ko so ugotovili, da se ministrstvo ne odziva, so direktorji slovenskih gledališč sklenili, da prepovedi ne bodo upoštevali, saj bi s tem ogrozili delovanje svojih ustanov. Tako so direktorji gledališč s svojim sklepom “razveljavili” vladno uredbo, kar je nesmisel, do katerega je pripeljala vlada sama.

Ob nelagodju in zmedi je bilo v tem času pri vodilnih v nekaterih javnih zavodih občutiti tudi strah…

Vas kar prekinem! Kakšna sta kultura ali umetnost, ki sta v strahu? Ali umetnosti sploh pripada pravica, biti v strahu. Mislim, da ne. Umetnost, ki deluje iz strahu, je kastrirana. Zoženo, zanikano je to, kar naj bi umetnost bila, se pravi prostor ustvarjalne svobode. Zakaj imamo direktorje, ki jih je strah? Zakaj se bojijo zoperstaviti očitno sporni vladni uredbi, hkrati pa jih je – vsaj nekatere in vsaj nekaj časa – manj strah, če trpi izvajanje nalog, ki jih nalagajo ustanovitveni akti zavodov? In če sem prej govoril o prastrahu na splošno, bi se tu vprašal, od koga smo ta prastrah podedovali? In kaj smo storili, da bi se ga znebili, omejili, premagali?

Ali je kultura, ki jo financira država, sploh lahko (dovolj) kritična?

Ta status si mora kultura izboriti vedno znova in znova. Oblast ne bo nikoli rekla, ne bojte se nas. Pogum je ključna kategorija na katerikoli ravni obstajanja in globoko nam je lahko žal za vsakogar, ki je prisiljen živeti in celo ustvarjati v strahu.

Ob vrsti parcialnih ukrepov je pogosto slišati, da je področje kulture potrebno urediti sistemsko. Bi to lahko uspelo tej vladi?

Za sistemsko urejanje tega okolja v zadnjih dveh desetletjih letih ni bilo politične volje. Vedeti pa je treba, da sistemsko urejanje ne pomeni nujno tudi dobrega urejanja. Sistemsko urediti stvari tako, da daš večino kulture na trg, bi bila za neznaten slovenski prostor gotovo slaba rešitev. Politika je zadnjih 20 let ohranjala staus quo, pridobljen iz socialistične ere, in k temu dodajala sodobne fragmente, kot sta SFC in JAK. Glede na to, kar je ta vlada pokazala v prvih štirih mesecih, pa si njenega sistemskega urejanja niti najmanj ne želim, saj je že z dosedanjimi parcialnimi ukrepi naredila občutno škodo.

Pomanjkanje volje po urejanju stvari pri samem izvoru je mogoče videti ravno v ignorantskem odnosu politike do tistega dela visokošolske sfere, ki izobražuje za umetniške poklice. AGRFT ima prostore v denacionaliziran stavbi. Pogodba se nam izteče z decembrom in ne vemo, kako bo naprej. Če bi imela katerakoli politika do danes resen namen s sistemskimi ukrepi spodbuditi umetnost, bi zagotovo začela pri izobraževanju za umetniške poklice, saj se tu vse začne.

Ob začetku krize je bilo pogosto slišati, da je kriza lahko za kulturo tudi priložnost.

Kriza za kulturno sfero ni velika novica. Izhajal bom iz akademije. Mi smo v finančni in prostorski krizi vseskozi in če ne bi znali znotraj te krize povezati najtanjših niti, da stkemo vsaj približno zadovoljivo kvaliteto programov, ne bi bilo nič. AGRFT bi bila ustanova, kamor bi zaposleni hodili po plače, študentje pa po dokumente o formalni izobrazbi.

Je pa seveda vprašanje, ali bomo v obči družbeni krizi uspeli te niti tkati še naprej. Še večje vprašanje pa je, ali so tisti, ki so nas v krizo pripeljali, zmožni najti izhod iz nje? Dvomim. Zato tudi ne verjamem, da se bo kriza izkazala kot priložnost za nov začetek. Predvsem zato ne, ker se ne moremo zanesti na potencial obstoječih politično-ekonomskih elit.

Vaš Maks Bigec je, kot sami pravite, junak preteklega časa. Kakšen je junak našega časa?

Posameznik, ki je popolnoma izgubljen. Zahodnega civilizacija je v strašni praznini in to, kar junaka, ki je pravzaprav antijunak, določa, je strašna bivanjska praznina, relativnost njegovega bivanja in izpraznjenost sveta, v katerem živi. In zato je Maks junak drugega časa, saj še naivno verjame v družbeno kohezijo, solidarnost, socialistične vrednote, ki so v temelju tudi humanistične in celo blizu komunizmu zgodnjega krščanstva.

Sodobni človek praznino zapolnjuje z množico zunanjih vsebin. Civilizacija ga odvrača od njega samega, sili, da bi se dal na razpolago produkcijskim procesom, svojo intimnost in vsa svoja razmerja pa položil na oltar profita. Za ceno materialnega blagostanja in splošne družbene varnosti smo prisiljeni žrtvovati velik del tega, kar je v resnici vredno in dragoceno.

Vendar je iz občega civilizacijskega toka težko izstopiti. Tisti, ki to poskuša, se sam izolira, marginalizira kot družbeno bitje. Ali ni zaskrbljujoče, da se mnogi, ki imajo intelektualni, moralni in energijski potencial, umikajo iz družbenega življenja, saj menijo, da ni več mogoče prispevati k občemu dobremu in se raje odločijo za notranjo emigracijo. Tudi zato družbe ne vodijo tisti, ki bi bili zaradi svojega dejanskega potenciala za to najbolj primerni, ampak tisti, ki sta jim oblast in služenje oblasti tako pomembni vrednoti, do so jima pripravljeni podrediti vse.