Moje stališče – in upam si trditi, da tudi stališče katerega od mojih stanovskih kolegov – je, da naj se državne institucije odzovejo povabilu države k nehonoriranemu sodelovanju na državnih proslavah, saj so te institucije v celoti financirane s strani lastnikov.
Slovenska filharmonija je bila že v preteklosti tovrstni partner državi, saj se kriza ni zgodila šele letos. Prav je, da umetniki v državnih institucijah sodelujejo pri projektih, ki si jih zastavi država, torej tudi pri varčevalnih ukrepih. Morda sem lahko skeptičen do umetnikov, ki so resnično na svobodi, na prostem trgu, saj je od honorarjev odvisna njihova eksistenca. Če so tako pomembni, da jih povabimo k sodelovanju, bi bilo prav, da jih tudi plačamo.
Osebno mislim, da vodstvo na ministrstvu za kulturo kot tudi sama vlada nimata podcenjujočega odnosa do kulture. Mislim, da se kultura ceni in spoštuje, vedno je imela mesto v tej državi in ga bo imela tudi v prihodnje. Verjetno pa bi morali tudi sami kulturniki kaj storiti, da bi bili bolj enotni in pomembni, predvsem pa da bi bilo manj lobističnega delovanja iz ozadja. Pri tem mislim na cehovsko delovanje, saj se pogosto zgodi, da se glasbeniki, literati, likovni umetniki in filmski ustvarjalci ne uspejo sporazumeti.
Vse preveč vpijemo v javnosti, da smo mali, da morajo vsi za nas skrbeti, da je trg premajhen in podobno. Mislim, da je trga dovolj, za tiste, ki so uspešni, ni meja, odprta je Evropa in ves svet. Ugotoviti moramo, kakšno kulturo si sploh želimo, je to uravnilovka, ali jo bomo razdelili na vrhunsko in tisto, ki je nujno potrebna.
Nalagam ...
