pogovarjal se je Urban Tarman

Pisatelj in prevajalec Branko Gradišnik je minuli teden za prevod romana Bledi ogenj znamenitega rusko-ameriškega avtorja Vladimirja Nabokova prejel najvišje stanovsko priznanje, Sovretovo nagrado. Kot je dejal za STA, je potreboval nekaj desetletij prevajalskega mojstrenja, da je roman uspel dešifrirati in potem znova ustrezno zašifrirati.

Branko Gradišnik je po izobrazbi sociolog in umetnostni zgodovinar, v Veliki Britaniji je opravil še magisterij iz kreativnega pisanja. Deloval je kot urednik, vodil je tudi delavnice terapevtskega pisanja pri pokojnem psihiatru Janezu Ruglju, potem se je kot svobodni književnik posvetil pisateljevanju in prevajanju.

Je uveljavljen prevajalec britanskih in ameriških avtorjev. Med širšim občinstvom je znan po prevodih Harryja Potterja in Gospodarja prstanov. Leta 1982 je prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko kratkih zgodb Zemlja zemlja zemlja, za scenarij za film Leta odločitve pa je bil leta 1984 nagrajen z zlato areno, nagrado filmskega festivala v Pulju

Prevajanja Bledega ognja ste se lotili že v začetku 70. let in takrat od projekta skesano odstopili. Kakšno je bilo srečanje s tem zagonetnim romanom po vsem tem času? Se za vami ni nihče lotil prevoda?

Ne vem več prav, kako je bilo tole z Urošem Kraigherjem, tedanjim urednikom Kondorja. Knjiga je bila takrat pri nas še dokaj neznana, sploh pa je v njej veliko antikomunističnega sentimenta, tako da v Kondorju zagotovo ne bi mogla iziti, pa tudi kje drugje najbrž ne. Možnosti sta samo dve: ali mu je kdo knjigo priporočil, pa mi jo je on dal v branje, morda v oceno, pa je sam niti ni šel brat. Ne vem, ali je znal angleško, prevajal je samo iz poljščine, recimo subverzivnega Jana Kotta. Bolj verjetno je, da me je hotel samo prizemljiti, kajti v tistih časih sem mislil, da vse vem in vse znam, in sem ga najbrž prišel fehtat za prevod, pa si je na tihem mislil, da pač še nisem zrel za to delo. Saj sem šele začenjal. Ko sem sprevidel, da ne zmorem prevesti, kaj prevesti, niti prav razumeti vsaj prvih desetih verzov, sem jo Kraigherju vrnil.

S tem se zgodba med vami in Bledim ognjem še ni čisto sklenila…

Naslednji mi jo je podtaknil, če se prav spominjam, slikar Tugo Šušnik proti koncu 70. let, ko se je vrnil iz Amerike ali kako. Spominjam se, da sem se šel usest s to žepno izdajo – še danes jo vidim pred sabo – na sončno klopco v Zvezdi. S strahom sem polistal do začetka pesnitve in kaj kmalu odkril, da še vedno nič ne razumem. Potem sem vraga pustil pri miru, Nabokova pa bral samo ljubiteljsko. No, eno njegovo zgodbo sem pa res prevedel, Obisk v muzeju, za Probleme. Pred nekaj leti pa sem z mislijo na svoja takrat desetletna dvojčka poskusil prevesti enigmatično, rebusno pesnitev Lewisa Carrolla “The Hunting of the Snark”, Zalezovanje žnrka, ki sicer tudi velja za neprevedljivo, ker je v njej toliko poskritega. Z začudenim olajšanjem sem odkril, da mi ne dela preglavic. To mi je dalo poguma, da sem se leta 2009 vrnil k Nabokovu. Zazdelo se mi je, da je zadnji čas, preden gredo moje mentalne zmožnosti in izkušnje vsaksebi.

Roman poleg pesnitve preminulega poeta Shadea vplete komentar, indeks in predgovor, vse te dodatke naj bi podpisoval zablodeli profesor Kinbote. Zdi se, da je Nabokov bralcu zaupal pravo detektivsko delo, le namesto morilca išče pripovedovalca tega literarnega hibrida.

Predvsem je Nabokov iskreno spoštoval bralca in bralko, od njiju je samoumevno pričakoval popolno pozornost do detajla. Zanesel se je, da so drugi enako zaznavno odprti, kot je bil on. Bil pa je sinestezist, se pravi, tako zaznavno “nefiltriran”, da so se mu čutni vtisi celo prelivali in mešali, tako da je slišal barve, videl zvoke itn. In vse si je zapomnil, samo berite njegove spomine… Nič čudnega, če je od svojih študentov na izpitih zahteval, da mu, recimo, narišejo tloris stanovanja, v katerem je prebival Gregor Samsa, antijunak Kafkove zgodbe Preobrazba. Ali pa, kako je bila oblečena Ana Karenina, preden se je vrgla pod vlak. Tako da se da reči, da je njegova literatura za nas res kot detektivski žanr, posuta s ključi in namigi in sledmi. Treba je biti le enako pozoren, kot je znal biti on. Ker pa konzumerizem temelji na minljivosti in zamenljivosti vtisa, je v današnji kulturi vse manj ljudi, ki bi bili zmožni takšne bralske samodiscipline.

V opombah k Bledem ognju ste zapisali: “Najsi si kot prezidovalec avtorskih blodnjakov še tako ‘zbran, ko gradiš’, nikdar ne moreš zagotovo vedeti, da pri vseh teh konstrukcijah ne gre le za tvoj vštukani podpis”. Kaj odlikuje dobrega prevajalca leposlovja in humanistike poleg zvestobe izvirniku? Kako sami mojstrite bralsko in prevajalsko disciplino?

No, tu sem se pač malo pohecal, predvsem pa vrgel trnek slovenskemu bralstvu, da vidim, kdo bo opazil ime in priimek, ki se skrivata v tem stavku. Hotel sem tudi nekako nakazati, da so v izvirniku poskriti podobni namigi, ki vodijo k razrešitvi njene skrivnosti. Pri Nabokovu ni nikoli nič po naključju, celo napake, ki jih je kar nekaj, so tam podtaknjene nalašč. Tako na primer že kmalu v Predgovoru naletite na uredniški samonapotek, ki je kot pomotoma ostal stavljen. To vam pove o zanesljivosti komentatorja vse, kar je treba. “Zvestoba izvirniku” – gotovo je to edino potrebno. Seveda pa je treba razumeti, kaj to pomeni.

O zvestobi izvirniku vselej znova odloča kontekst?

Premalo je, če se opiramo samo na semantično in slogovno ustreznost. Prevajalec je žal po naravi svojega dela prisiljen vedeti o izvirniku več kot avtor. Kajti če ne ve, “kaj je želel avtor povedati”, potem ne ve nič. A potem ko to ve, mora na svoje znanje pozabiti v vseh primerih, ko je avtor svoje namene prikril ali ko se jih niti zavedel ni. Besedilo je torej treba dešifrirati, potem pa zašifrirati, da ostane do iste mere temno kot v izvirniku. Potem je tu še problem bralske recepcije. Sam se držim načela, da mora biti prevod tak, da ga bralec, kar se tiče razumevanja, sprejema podobno kot bralec izvirnika. A tu pride kmalu do nerešljivih problemov. Kot kateri bralec izvirnika – diahroni, sinhroni – sodobnik, sedanjež? Boš prevod kakega Swifta arhaiziral ali ne? Ko so ga brali sodobniki, jim njegov idiom ni učinkoval starinsko. Kaj torej narediti? Odgovor je najbrž, da je reč v idealnem smislu neuresničljiva, da pa se je treba problemov vsaj zavedati. Le kdor obvlada tudi pravilo, ga lahko krši, recimo.

Izhajate iz prevajalske družine, v kateri je oče Janez, celo dvakratni Sovretov nagrajenec, postavljal dokaj zahtevna merila in pravila, kajne?

Da, imel sem to srečo, da sem gor rasel v družini s prevajalsko tradicijo. Pokojni oče me je ljubeznivo učil dolga leta. Če imaš očeta, ki te vsak hip popravlja, ti to ali ono le ostane v ušesih. V prvem razredu so me sošolci garbali, ker sem bil tako drugačen – nisem govoril ljubljanščine, ampak zborno slovenščino! Pozneje sem se psihično in tudi jezikovno polagoma osamosvajal, a še danes sem očetu hvaležen. Mojih prvih deset, 15 prevodov je pregledal, popravil in popisal s komentarji, kaj in kako in zakaj. Mnogo pozneje sem zvedel, da je to počel, in sicer zastonj in iz lastne pobude, tudi pri drugih pišočih Slovencih, predvsem pisateljih. Tistih, ki so takšno pomoč sprejemali, jasno. To je bil njegov skrivni projekt – mislil je, da bo lahko izboljšal splošni jezik. Velik, pa skromen mož. Kar znam, sem se naučil od njega.

Prevajati je začel konec 40. let prejšnjega stoletja. Bi lahko rekli kaj o tem, kako se je od takrat spremenil sam proces prevajanja in tudi odnos s strani urednikov, založnikov? Honorarji so vse nižji in roki za oddajo vse krajši.

Da, ni dvoma. Honorarji so šli rakovo pot. Spominjam se, da sem si z dvema avtorskima polama prevoda v začetku 70. let zagotovil povprečen mesečni dohodek. Zdaj jih je treba prevesti deset ali ducat. Kar se tiče uredniškega odnosa, je tudi urednike primorala ekonomska nuja, da jim ni toliko mar kvalitete – “kakva plata, takva vrata” – saj veste, in če je prevajalec izbirčen ali zahteven, bojo pa drugega našli, ki bo naredil bolj poceni in hitreje. Danes sicer vidimo, da prevajalstvo tone, in sicer tudi zato, ker v mnogih primerih, predvsem pri komercialnih izdajah, zadošča tako nizka raven, da bo še te štrajkbreherje zdaj zdaj nadomestil google translate. Potem bodo ostala le najbolj zahtevna dela, in takrat se bo zares dobrim, vestnim in tudi razumljivo počasnejšim prevajalcem morda spet bolje godilo. Čeprav, kdo bo izdajal knjige? Mislim, da je tvitanje preveč mikavno in prepoceni, da bi knjiga zdržala njegovo konkurenco. Branje z interaktivno udeležbo: lahko se naslajaš nad umazanim perilom, pa še prispevaš svoj pravičniški komentar! Mislim si, da ni daleč čas, ko si bom moral poiskati sponzorja ali mecena, ki mi bosta plačevala honorar za kak parnasovski prevod, s katerim se slovenščina potrjuje in razvija, a knjižne izdaje ne bo doživel – financerju bom prepustil e-različico, pa naj si jo hrani kot unikatno umetnino, morda pa proti sposojevalnini dopusti vpogled vanjo tistim redkim, ki bi jih zanimala. Ladja torej tone. A kapitan ostane na ladji, posebno če ne zna plavati v širnem oceanu sedanjosti. Teh kapitanov-urednikov, ki se odlikujejo z vestnostjo in pridnostjo in dobro presojo, je še kar nekaj. Po selekcijski logiki zdaj sodelujem predvsem s takimi, recimo pri MK, Umcu, Sanjah, pa še kje.

Na podelitvi Sovretove nagrade ste dejali nekako takole: Slovenija je kot menza, v kateri drug drugemu pljuvamo v juho, ob tem pa ne vemo, da se je v lonec pravzaprav onečedil že šef menze. Živeli ste v Zagrebu, zdaj ste v Lizboni – kakšen okus imajo umetniške in politične kuhinje tam?

Govoril sem sicer o razmerah nasploh, ne le v kulturi. Nikjer ni vtis tako grozen kot pri nas doma. Zaslužno je sicer dejstvo, da so človeku poznane razmere, ker se itak v tej slovenski vasi vsi med sabo poznamo, pa potem prej opazi razna podtikanja, natolcevanja, onesnaženja. Marsikaj takega gre mimo tujca v tuji deželi neopaženo. Kdo bi si bil mislil, recimo, da je lahko predsednik vlade obenem skrivni šef mafije? Tako da mogoče moram pritegniti Volandu iz Mojstra in Margarete, ki se po 100 letih vrne v Moskvo, zdaj boljševistično, in pripomni spričo vsega napredka in sprememb: “Ampak ljudje se pa niso spremenili.” Mislim, da to ne velja le za Slovence, velja pa vsekakor tudi za Slovence.