Pred časi je med pišočimi krožilo mnenje, da je med najbolj nesmiselnimi frazami v novinarskem jeziku tale: splavati na zeleno vejo. Morda se vam zdi neverjetno, da bi jo kdo zares uporabil? Pa se najde tudi v novejšem času. Toda nelogičnost te besedne zveze je bolj navidezna kot resnična. Zveza je najbrž presečna množica dveh drugih zvez: splavati iz težav in priti/splezati na zeleno vejo. In za njeno razumevanje si nam ni treba živo predstavljati, kako nekoga zalije povodenj, nato obupano plava v višini streh poplavljenih hiš in se le reši na zeleno vejo, ki mu jo ponudi poplavljeno drevo. Zvezo razumemo tudi brez tako nazorne predstave, razumemo željo po slikovitosti (in imamo seveda pravico, da se nam zdi smešna in nelogična). Smešna se nam najbrž zazdi, če si predstavljamo, kako nekdo skuša priplavati po suhem deblu do zelene veje. Kot riba na suhem, saj veste. Toda tako natančnih predstav pri branju ali poslušanju ponavadi nimamo. Zato se tudi slikovitost prispodob počasi spere, zlasti če so prepogosto in predolgo v uporabi.

Prispodabljanje je trenutno v modi, ni kaj. Vendar v zaostrenem političnem javnem sporazumevanju nikakor ni namenjeno le doseganju večje slikovitosti. Prispodobe, povezane s tematiko dramatične finančne situacije, z varčevalnimi in drugimi političnimi ukrepi, s poglabljajočim se sporom različnih družbenih skupin, so hkrati orodje in orožje. Orodje, s katerim govoreči pravzaprav sami sebi in drugim pojasnjujejo ali vsaj upravičujejo in posledično opravičujejo zamisli ali dejanja, za katere se zavedajo, da bodo nekoga prizadele. Če nek minister reče »tudi veje dreves spomladi obrežemo, da bolje rodijo« in s tem utemeljuje zniževanje plač, zmanjševanje pravic, predčasne upokojitve, odpuščanje in podobno, posredno daje vtis, da je vse to ne le nekaj običajnega, ampak celo dobrega, naložba v prihodnost pač. S tem potolaži minister sebe (če ima občutljivo dušo, česar seveda ne vemo), vsekakor pa hoče s tem potolažiti tisti del javnosti, ki ga njegovi ukrepi neposredno ne zadevajo in je bodisi na slabšem bodisi na boljšem od tistih, ki jih bo doletelo. Da bi s tem potolažil tiste, ki jih bo doletelo, težko verjamem. Kaj jih bo doletelo? Obrezovanje pač, nič takega. Minister težko neposredno reče: odpuščanje, zmanjševanje pravic in plač, nič takega (vsaj zaenkrat – morda pa s prispodobo najprej samo mehča situacijo, ko se bo ta zmehčala in se bo večini obrezovanje zdelo samo po sebi umevno, pa bo morda lahko rekel tudi kaj tako neposrednega). Prispodoba tudi predstavlja vzročno-posledično povezavo med obrezovanjem in boljšim pridelkom kot nekaj splošno veljavnega. Pa velja, če se ne motim (ker o tem kot mestni/blokovski otrok v srednjih letih nimam pojma), samo za sadna drevesa. Ali to pomeni, da štejejo samo sadna drevesa? Ali da bodo obrezana samo sadna drevesa, druga pa naj rastejo v miru? Ali pa da bodo druga ne obrezana, temveč posekana? Toda prispodoba vse to samo posredno nakazuje, namiguje, lahko zelo plastično in sugestivno, nikoli pa neposredno. Zato bi najbrž le zelo težko veljavnost nečesa, kar je bilo izrečeno s prispodobo, recimo spodbijali na sodišču (razen če bi šlo za žalitev). Zato je prispodabljanje tudi nevarno orožje. Rečeš, pa pravzaprav ne rečeš. Če reče predsednik vlade v televizijskem pogovoru tole: »Ne vem, če veste, ampak na slovenskih univerzah je lahko nek predavatelj, profesor redno zaposlen z vsemi pravicami, ki izhajajo iz redne zaposlitve, s plačo, ki sicer ni največja, ob delovni obveznosti štiri do osem ur na teden. Štiri do osem ur na teden je dovolj zato, da si ti redno zaposlen« (navajam po neavtoriziranem magnetogramu na vladnih spletnih straneh), je to nekaj drugega – je neposredno zavajanje, saj gre za neresnico. Delovna obveznost univerzitetnega profesorja ni sestavljena samo iz predavateljskih ur (ki jih mora biti po sedanjih pravilih najmanj šest), temveč tudi iz najrazličnejših drugih precej zahtevnih nalog pedagoške in znanstvene narave, kar je znano vsem, ki so blizu tega področja, in popolnoma dokazljivo. Ker se mi pravzaprav ne ljubi navajati podrobnosti v zvezi s tem (ki jih seveda veliki del javnosti ne pozna in jo je prav zato mogoče tudi zavajati), bom v silobranu raje uporabil prispodobo: ali je delovna obveznost šprinterja deset sekund na mesec? Je delovna obveznost predsednika vlade šest tedenskih ur četrtkove vladne seje? Vi mi lahko jezno odgovorite – primerjati šprinterja s profesorjem je kot primerjati geparda s sovo, predsednika vlade s profesorjem pa kot orla z labodom. In z vsakim novim krogom prispodabljanja smo globlje v strasti spora, dlje od razumnosti.

Zato odložimo orožje – in ravnajmo odgovorno in previdno z orodjem prispodabljanja. Pustimo geparda v savani in sovo na zeleni veji in se dogovarjajmo s čim bolj neposrednimi besedami (je rekla ovca pred klavnico?).

Marko Stabej