Nek moj prijatelj se je pred dobrimi dvajsetimi leti tik po diplomi odpravil v Nemčijo s trebuhom za kruhom (no, pravzaprav za potico). S sabo je prinesel znanje srednješolske nemščine kot drugega tujega jezika, bi se reklo danes. V tedanjih časih je to pomenilo ne prav veliko uporabnega jezikovnega znanja za vsakdanje govorjenje, še posebej pa zelo pičlo zalogo jezikovnih sredstev za neformalno sporazumevanje. Ker se je prijatelj dobro zavedal, da je za ustvarjanje prvega pozitivnega vtisa v manjšem delovnem kolektivu dobro znati tudi kakšno neformalno frazo – saj je res nerodno, če človek govori kot kak učbenik – se jih je nekaj na hitro priučil. Pri tem se je zanašal na posluh pri nekajdnevni izkušnji bivanja v novem okolju, preden se je prvič odpravil v novo službo (spomnite se, interneta takrat še ni bilo; kak slovar pogovorne in slengovske nemščine je sicer že obstajal, ampak prijatelj je sprva previdno obračal čisto vsako marko). Pride torej prijatelj prvi dan zjutraj v pisarno in ne reče Guten Morgen ali Guten Tag, ne – v pozdrav vsem odločno in z nasmehom izusti glasni manj formalni Tschüss! In začudeno opazi, kako se vsi začnejo vsaj muzati, če že ne hihitati. Nič čudnega, saj se je s prvo izrečeno besedo že poslovil! Prijatelj je namreč napačno sklepal, da ima nemški tschüss enako vlogo kot slovenski pozdrav živjo, ki ga lahko uporabljamo tako pri prihodu kot pri odhodu. Ne, tschüss se uporablja samo ob odhodu.

Ko sem v istem mestu dve leti kasneje za dva semestra prevzel mesto lektorja za slovenščino na tamkajšnji univerzi, se mi je zdelo strašno čudno, da se študenti tudi od starejših profesorjev npr. po govorilnih urah poslavljajo z istim tschüss. Tako študentom kot profesorjem se je to zdelo nekaj popolnoma običajnega. Nisem si namreč znal predstavljati, da bi se kdo od moje generacije po izpitu od profesorjev Brede Pogorelec, Borisa Paternuja, Matjaža Kmecla ali Jožeta Toporišiča poslovil z živjo, adijo ali celo čav. In ko je tak študentski živjo po precej letih, precej pisanja in predavanja ter osivelih laseh v kabinetu ljubljanske Filozofske fakultete prvič doletel mene v vlogi profesorja, sem bil sicer presenečen, a v bistvu pripravljen. Vedel sem, da taka izbira pozdrava nima neposredno nič opraviti s spoštovanjem ali nespoštovanjem do konkretnega mene ali moje profesorske vloge, ampak da so se razmejitve med formalnimi in manj formalnimi oblikami pozdravljanja začele počasi brisati tudi v slovenski jezikovni skupnosti. Lahko v zvezi s tem kaj storimo? No, jaz neposredno nisem naredil nič, kaj pa bi lahko? Študenta opomnil, da se pa tako res ne pozdravlja? S kakšno pravico pa, in s kakšnim učinkom? Ali pa mu sicer ne bi nič rekel, mu pa zameril, si ga zapomnil in ga pri kakih seminarskih in izpitnih obveznostih zato trše prijel? Potem bi se kmalu moral z nedovoljenimi nizkimi udarci boriti proti celi generaciji … precej neobetavna rešitev …

Je v zvezi z izgubo jasnega razločevanja pozdravnih navad po stopnji formalnosti v slovenščini sploh treba kaj storiti? Marsikomu se najbrž zdi, da seveda, brez nadaljnjega; naj bo, kakor je bilo, kako bomo pa sicer vedeli, kdo je kdaj kdo in kdo je kdaj kaj? Tudi v šoli v tej smeri gradijo slovenščino naših otrok. V nekem učbeniku slovenščine za 4. razred osnovne šole najdemo takole nalogo: »Preberi še naslednje pozdrave: čav, adijo, pa – pa, živijo, na svidenje, zdravo. Katere od pozdravov izrekamo samo ob slovesu? Katere pa izrekamo ob srečanju in slovesu? Za vsak pozdrav povej, komu bi ga izrekel. Kateri pozdrav bi lahko izrekel komur koli?« Dobro, ločevanje pozdravov po vlogi – srečanje, slovo ali oboje – je navidez pametno, vsaj mojemu zgoraj omenjenemu prijatelju bi očitno prišlo pri pouku nemščine kar prav. Pa res mislite, da ima kak devetletni govorec slovenščine težave, da pozdravlja pa – pa in adijo ob srečanju? Ne, skoraj prepričan sem, da jim je vloga pozdravov kristalno jasna. Namen omenjene naloge je predvsem razsvetljevanje otrok glede formalne vloge posameznih pozdravov. Morda je to res potrebno, v tem smislu, da se seznanijo z nekim posplošenim modelom togega ločevanja med formalnim in neformalnim, kar jim bo omogočilo neko temeljno varnost – potem pa naj se v življenju sami odločajo, ali se bodo tega ločevanja držali ali pa ga prirejali po svojem okusu in potrebah. Vseeno pa se mi zdi zadeva rahlo protislovna. Odgovor, katerega od naštetih pozdravov bi devetletnik realno lahko rekel komur koli, se skriva v vprašanju samem: pravzaprav katerega koli komur koli. Če bi bila recimo delegacija devetletnikov na obisku pri predsedniku države (ki jim rad prvega septembra reče, da je šola kul), in bi ga pozdravili z živjo in se poslovili s čav, bi bilo to narobe? Če pa morajo devetletniki odgovarjati na vprašanje, kako bi recimo pozdravljali profesorice na fakulteti, ko bodo študirali, ali predsednike upravnih odborov podjetij, ki jim bodo morda stečajni upravitelji, potem ni to nič drugega kot zelo negotovo prerokovanje …

Nekatere pozdravne navade v sodobni slovenščini imajo ogorčene nasprotnike. Adijo se zdi precej ljudem neprimeren, saj naj bi v romanskih jezikih pomenil dokončno slovo (čemur lahko služi tudi slovenski zbogom), mi pa da ga neustrezno uporabljamo za začasna in bežna neformalna slovesa. Slovenski

Čao oziroma čav nekaterim ljudem nevarno dviga pritisk zaradi prevzetosti in svoje etimologije, saj naj bi izhajal iz fraze, ki je izvorno pomenila vaš suženj, torej naj bi se z vsakim izrečenim čao samoponiževalno prištevali k sužnjem … Nikomur ne zanikamo pravice do ogorčenosti, toda prav upravičena in smiselna gotovo ni. Besede niso repati kometi in nimajo pomenske vlečke, spreminjajo se in se prilagajajo novim okoljem in vlogam, oziroma jih spreminjamo in prilagajamo kar govorci sami, česar se marsikdaj niti ne zavedamo. Bi recimo sami pomislili na to, da je tudi zgornji tschüss izpeljan iz istega vira kot addio? Pa pa – pa do naslednjega meseca!

Marko Stabej