Vzemimo za primer enega bolj aktualnih simptomov – to je padec družinskega zakonika na referendumu. Predlog tega zakona je tako poln kompromisov, da mu stežka rečemo, da je primeren za sodobno, recimo evropsko družbo, kar naj bi slovenija bila in s čimer se slovenci radi tolčemo po prsih (op. pisca: mala začetnica ni napaka).

Medtem ko petletno siroto v Indiji prodajajo v bordel, mi na primer sploh še nismo na stopnji, da bi se ukvarjali s tem, da ljubezen dveh odraslih ljudi pri nas ni zadosti dobra zanjo. Do tega še niti prišli nismo, pa smo že pogrnili. Ampak ja, daleč je Indija, za tiste tam nam pa res ni treba skrbeti, saj smo vendar v recesiji, moramo najprej zase poskrbeti. Poleg tega, helou, si predstavljate, da bi vsi pedri posvojili otroke v Indiji, sami pedri pa cigoti čez dve, tri desetletja.

Dobro, da je daleč ta Indija.

Dobro.

A veste, ker ene meje pa jebiga morajo biti. A jaz lahko v imenu sprejemanja tuje kulture in drugačnosti in veroizpovedi sprejmem zločin nad človekovim telesom? A lahko v imenu tuje kulture sprejmem kamenjanje do smrti? Še posebej na naših tleh? A lahko v imenu tuje kulture sprejmem pohabljanje dekliških spolnih organov? Še posebej na naših tleh? A lahko v imenu tuje kulture sprejmem celibat? Še posebej na naših tleh?

Ne morem.

Mislim, jaz ne.

In če bi bog obstajal, tudi ne bi. Če bi bog obstajal, bi pravkar papežu in kompaniji izpolnjeval potne naloge za v pekel.

Na referendumu je torej padel zaostal zakonik in to zato, ker ni bil dovolj zaostal.

Tako nekako je tudi s sodobno slovensko dramatiko.

Če vzamem za primer lastno pisavo. Moje drame so zelo slovenske, s čimer hočem seveda reči povprečne. Vsak tekst zase je drugačen, trudim se iskati nove načine pisanja, včasih mi uspe bolj, včasih pač manj. Grumovo nagrado sem dobila za eno slabo besedilo in za eno malo boljše, oba teksta sta bila uprizorjena v gledaliških inštitucijah. Tudi to svoje slabo besedilo na nek način spoštujem, saj predstavlja v mojem razumevanju gledališča preobrat, za moje pojme tudi eksperiment. Vendar kot eksperiment nima možnosti biti uprizorjeno, saj bi preveč koštalo. Če ni upoštevano kot eksperiment, potem ima režiser pred sabo pač slabo dramo, s katero se mora pošteno namatrati, da dobi kaj ven.

Tisto nagrajeno besedilo, ki je po mojem mnenju boljše, čeprav precej bolj konvencionalno, je bilo uprizorjeno in je doživelo mogoče pet ponovitev.

Ostale moje nenagrajene drame, od katerih sta dve po mojem mnenju bolj natančni in bolje izpisani kot dve nagrajeni, so bile uprizorjene v neinstitucionalnih oziroma entuziastičnih  produkcijskih pogojih. Razlika je seveda v številki, ki leže ali pa tudi ne leže na moj račun in seveda račune ostalih vpletenih. In to je recimo eden od parametrov, ki določa, kako dolgo si in boš ostal povprečen, da ne rečem slovenec. Odkar sem na primer pred leti dobila prvo Grumovo nagrado, sem dobila natančno eno naročilo za pisanje teksta v gledališki inštituciji. Torej ravno v času, ko sem iz mlade dramatičarke postala dramatesa.

Seveda lahko bolje pišem tudi brez vsega tega. Se pravi z malimi honorarji ali brez, brez naročil, brez uprizoritev.

Ampak zakaj bi človek delal bolje in živel slabše, če lahko dela slabše in živi bolje?

In pri tem ostane to, kar je.

slovenec.

Simona Semenič, dramatičarka