Neka zdravnica specialistka me je pred kratkim po elektronski pošti povprašala za jezikovni nasvet. Pri pripravi besedila, v katerem opredeljujejo delo medicinske sestre ob zdravniku, jo je zanimalo, »kateri izraz bi najbolje označeval delo (funkcijo) medicinske sestre ob zdravniku. Ali mu pomaga, nudi podporo, sodeluje z njim, mu asistira?« Vsak izraz da ima svoje zagovornike in nasprotnike. »V želji, da bi uporabili slovensko besedo, smo se izognili izrazu asistirati, čeprav je vsebinsko najbolj poveden. Pomoč in podpora imata prizvok, da nekdo nečesa ne zmore. Izraz sodelovanje pa delo obeh oseb izenačuje, kar je po vsebini in odgovornosti tega, kar dela zdravnik in kar dela sestra, netočno.«

Odgovor? Skriva se v vprašanju, in sicer v zdravničini oznaki neustreznosti vsake od domnevnih ustreznic domnevno neslovenske besede. A posvetimo se najprej zadnji domnevi, da je asistirati neslovenska beseda. Najbrž se nam vsem zdi že na prvi pogled, da je ta beseda res manj slovenska kot glagoli pomagati, podpirati in sodelovati. Toda pri tem nas pravzaprav vodi domneva o daljnem izvoru teh besed – in izvor ni edino merilo slovenskosti besed. Tistih besed, ki so jih naši slovanski predniki prinesli s sabo v zdaj naše kraje, je sorazmerno malo v primerjavi s celoto današnjega živega besedišča. Ko se je slovenski jezik počasi oblikoval v vseh svojih krajevnih in funkcionalnih različicah, so govorci slovenščine svoje besedišče širili in nadgrajevali s prilagajanjem in pretvarjanjem teh besed ter s prevzemanjem besed iz drugih jezikov (o tem si lahko npr. ogledate zanimivo spletno predavanje Simone Klemenčič ali si preberete njen članek). Tudi tiste besede, ki po izvoru niso slovanske, so seveda del slovenskega jezika – če jih množično razumemo, uporabljamo in sprejmemo. Pogledi na to, katere izposojene besede so za knjižno slovenščino dobre in katere ne, se zelo razlikujejo. Toda uveljavitev zares strogega stališča o neprimernosti vseh kakorkoli in kadarkoli izposojenih besed bi naš jezik tako osiromašila, da bi ga pravzaprav kar pokopala – saj se v njem ne bi mogli več natančno, učinkovito in dovolj vljudno sporazumevati. Še enkrat: pogledi na to, kaj še gre in kaj ne več, so zelo različni. Tudi meni se recimo novejša izraza koučing (kot posebna oblika osebnega svetovanja) ali dizajn inženiring (kot posebna veda o ustreznem načrtovanju industrijskih izdelkov) ne zdita dobri in trajni rešitvi za rabo v slovenščini. Marsikomu drugemu (zlasti tistim, ki si želijo obe pojavnosti v našem okolju uveljaviti) pa se zdita izraza edina dobra in ustrezna za tisto, kar naj bi označevala. Ali se bosta izraza ohranila in udomačila ali pa ju bo kaj nadomestilo, bo odgovorila jezikovna prihodnost.

Vrnimo se k vprašanju, k asistiranju. Kot pri marsikateri besedi latinskega ali grškega izvora tudi pri asistiranju zaman iščemo eno samo slovensko besedo, ki bi jo lahko zmeraj in povsod nadomestila. Podobne izposojenke so praviloma pomensko nekoliko abstraktnejše, splošnejše – ali pa imajo zelo poseben pomen oziroma rabo. Asistirati pomeni obenem pomagati, podpirati in strokovno sodelovati, pa streči in še kaj. Tudi asistent nenazadnje ni ne pomočnik ne podpornik, ne strokovni sodelavec ne strežnik. Zdravniki specialisti najbrž ne bodo nikoli zdravniki usmerjenci ali  posebniki ali usposobljenci. Bo specialist otorinolaringolog kdaj usposobljenec za bolezni ušes, nosu in grla? Kako bi poslovenili operacijo, ambulanto, ordinacijo, amputacijo in dehidracijo? Oddelava, zdravilnica, urejevalnica, odrezba in razvodba? Najbrž kaj takega ne bi nikomur zares prišlo na misel … Čisto nič slabega ni, da pogosto razmišljamo o tem, kako bi nekaj lahko poimenovali ali opisali bolje, razumljiveje, natančneje. Toda tak razmislek mora biti trdno zasidran v resničnih okoliščinah, sicer lahko z novo rešitvijo pridemo z dežja pod kap. Slovenjenje na silo pogosto pripelje do zapleta: nova rešitev se uporablja le na papirju, v uradni rabi, uporabniki pa z njo niso zares zadovoljni in zato pri običajnem govorjenju ostanejo pri stari. Taka rešitev pogosto ni ustreznica, temveč neustreznica.

Morebitne ustreznice za glagol asistirati, ki jih navaja zdravnica, niti niso tako zelo napak z golega pomenskega stališča. Nesprejemljive so pravzaprav z zdravniškega stališča, saj se zdi, da bodisi postavljajo pod vprašaj usposobljenost zdravnikov bodisi po vrednosti izenačujejo dejavnost medicinskih sester (oziroma zdravstvenikov) z dejavnostjo zdravnikov. V očeh zdravnikov torej glagol asistirati v konkretnem primeru medicinskih sester pomeni približno tole: »strokovno sodelovati z zdravnikom in pri tem početi manj pomembne in zahtevne stvari, kot jih počne zdravnik, torej pomagati in streči zdravniku ter ga podpirati pri opravilih, ki jih sam ne zmore, pa ne zato, ker ne bi znal, temveč zato, ker ima veliko drugega, zahtevnejšega in odgovornejšega dela.« Bo kdo vprašal še medicinske sestre?

Še nekaj bi vprašal. Zakaj mi v tem besedilu črkovalnik besedo asistirati označi rdeče, čeprav je neproblematična tako v SSKJ kot v Slovenskem pravopisu?