Vejice, pike. Klicaje! Vprašaje? (Oklepaje) – pomišljaje – dvopičja: tri pike …

Pravila slovenskega pravopisa so – najbrž v želji po čimvečji sistematičnosti in urejenosti – iz vprašanja ločil v slovenskem pisnem jeziku naredila mogočno stavbo z umetelnim pročeljem in z zapletenim sistemom prostorov in nadstropij, v katerem se dobro znajdejo samo redki posvečenci, pa morda še tisti, ki so vse skupaj zasnovali. Drugi se stavbi izogibajo, in če vendarle nujno morajo stopiti vanjo, se najpogosteje izgubijo. Ko se spet najdejo, se za lep čas raje odpovejo pisanju, raje govorijo. K sreči namreč lahko udobno, razumljivo in prepričljivo govorimo tudi brez slehernih ločil.

Pretiravam, seveda. Toda če vas je kdaj mučil dvom, kam in kako pri zapisu kake svoje tehtne misli postaviti recimo vejico, in ste hoteli poiskati odgovor v Pravopisu, vas tam pričakajo nadvse imenitne in skrivnostne stvari. Vas zanima skladenjska ali neskladenjska raba vejice? Ima vaša misel obliko skladenjsko enakovrednih delov proste povedi? Ali morda zložene povedi? So enakovredni deli vaše povedi nestavčni, pristavčni, stavčni ali nestavčno-stavčni? Če so vaši sestavni deli nestavčni, so vezalni, stopnjevalni, ločni, protivni, vzročni in posledični ali morda pojasnjevalni? Se v vaši misli mogoče skriva kak levi pridevnik, ki določa celo preostalo besedno zvezo, začenjajočo se s pridevnikom? Potem vejice nikar ne pišite, pravi 298. paragraf. Se med vašimi skladenjsko enakovrednimi deli sestavljene povedi pojavlja kaka dvodelna vezniška zveza? Potem se za nobeno ceno ne smete spozabiti in pred drugim delom teh zvez pisati vejice, zapoveduje 316. paragraf.

Vse to je šele začetek pravil v zvezi z vejico – sledijo še obsežna določila, kako je z njo med nadrednim in odvisnim stavkom, med polstavkom in drugim delom povedi, med izpostavkom ali dostavkom in preostalim delom povedi pa med pastavki in drugim besedilom. Vse to pomeni, da morate za uporabo pravopisnih pravil glede vejice dobro poznati obsežen del slovenističnega jezikoslovnega izrazoslovja, če že ne teorije. Gladko morate ločiti stavke od polstavkov, izpostavkov, dostavkov in pastavkov, recimo. Druga možnost je, da razberete pravila iz navedenih zgledov in pri tem uporabljate intuicijo in zdravo pamet – vendar je ta možnost manj zanesljiva.

Če ste vse navedene izraze in pravila zlahka razumeli, ste gotovo šli skozi strogo in učinkovito jezikoslovno šolanje kakega vestnega srednješolskega profesorja ali profesorice. Po mojih izkušnjah je ljudi, ki bi si s takimi pravili lahko resnično pomagali, zelo malo. Še študente slovenščine v prvem letniku je treba temeljito uriti, da vsaj približno, v teoriji, spravijo pravila pod streho. Zelo zanimivo pri tem je, da obvladovanje teorije nikakor ne pomeni tudi samodejno obvladovanje prakse, in obratno: precej pišočih v praksi čisto dobro obvlada postavljanje vejice in drugih ločil, čeprav ne bi znali neposredno opisati, kakšnih pravil se pravzaprav držijo. Glede tega imam povedno izkušnjo. Ko sem pred dvajsetimi leti kot mlad asistent prevzel zahtevno nalogo poučevanja slovenskega knjižnega jezika za študente prevajalske smeri nemcistike in anglistike na ljubljanski filozofski fakulteti, se je kot primerna in uporabna vsebina ponujal pravopis. Sprva sem se ga lotil tako, da sem študentom predaval pravopisna pravila po posameznih poglavjih, in nato njihovo pravopisno znanje preverjal tako, da sem sestavil pravopisni test iz bolj zapletenih pravopisnih vsebin in pasti. Sprva sem bil kar zadovoljen, uspešnost je bila zarisana prav po Gaussovo – toda ko sem se zalotil, da moram tako pri sestavljanju kot pri popravljanju tudi sam nenehno brskati po pravopisnih paragrafih, mi je vse skupaj zasmrdelo po kratkem stiku, po nesmislu. Nato sem poskusil z obrnjeno logiko. Vsak je moral prevesti določeno besedilo v slovenščino, in izkazalo se je, da delajo zelo malo kakršnihkoli pravopisnih napak. Pri poučevanju sem se nato posvetil predvsem tistim napakam, ki so jih resnično delali, in ne tistim, ki bi jih morda kdaj naključno utegnili zagrešiti. Tudi preverjal sem nato samo tisto, s čimer smo se dejansko srečevali v njihovih besedilih. Gauss se je sicer podrl (skupine so bile majhne in študenti dobri, saj so se lahko na prevajalsko smer vpisali samo tisti, ki so imeli v prvih dveh letnikih zelo visoke ocene), smiselnost pedagoškega početja pa se je opazno zvišala.

Je pravopisna pravila, ne le v zvezi z ločili, tudi sicer, mogoče poenostaviti in jih učinkovito predstaviti pišočim? Gotovo. S tem nikakor ne zanikam načelne potrebe po natančnem teoretskem opisu pravopisne problematike. Toda ta pišočim resnično ni neposredno v pomoč. In ker jim ni, se pri pisanju bodisi oprimejo take ali drugačne pomoči, lektorske, črkovalniške (čeprav ta prav pri ločilih bore malo pomaga) ali že kakšne, bodisi razvijejo pišmevuhovski obrambni mehanizem, češ, vejice in druga pravopisna navlaka so nepotrebne slovničarske muhe – kot lahko zadnje čase spremljamo ne le v poljavnem e-sporazumevanju. S poenostavitvijo tudi ne mislim dobrih starih pesmic o tem, pred čim vejica skače in pred čim ne – to bi bilo približno tako, kot če bi vladni reformni program poenostavili v zapoved varčuj in nikakor ne porabi več, kot imaš, imel pa boš vse manj. S poenostavitvijo mislim na razumljiv in smiseln opis tistega, kar pišoče v praksi res muči, s pripadajočimi razumljivimi in prepričljivimi navodili, kako se pastem izogniti. Nekaj takih uspešnih poskusov v slovenskem prostoru že poznamo, toda zdaj obstajata tudi pri nas tako tehnika kot pamet, da naredimo velik korak naprej. Glede usodnosti vejice pa je še vedno zelo učinkovit tisti Ježkov primer o veliki pomenski razliki med Hvala, lepa gospa in Hvala lepa, gospa. Torej: le postavljajte!

Marko Stabej
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta